"Klic po prenovi človeka in družbe."

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

trajanje Predstava traja 1 uro in nima odmora.

premiera

08. januar 2014, SNG Nova Gorica, mali oder
Druga premiera 09. januar 2014, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

Koncert poezije Srečka Kosovela (1904–1926) postavlja v ospredje njegovo misel, ki se domala neverjetno prilega današnjemu trenutku, ko izrazi potrebo po spremembi obstoječega družbenega reda.
Predstava prvenstveno nagovarja mlade, nosilce prihodnosti, uprizoritveno pa se naslanja na konstruktivizem, čigar estetiko je Kosovel povezal z etiko. Njegov klic po prenovi človeka, po človeku kot »poosebljenem etosu«, je preveden v gledališko razvejan preplet uglasbenega in vizualiziranega izbora družbeno angažiranih besedil, dopolnjen pa z vnosom (esejističnih) proznih odlomkov, ki k revolucionarnemu tonu gledališkega krika po človečanstvu prispeva še obliko bolj umirjenega angažmaja.
Projekt, ki je zaznamoval tudi 110. obletnico Kosovelovega rojstva, je pripravil režiser Andrej Jus v avtorskem sodelovanju z Nejcem Valentijem in Brankom Rožmanom.

Gledališki list
 

v medijih

Ob bližajoči se 110-letnici rojstva Srečka Kosovela so režiser Andrej Jus, dramaturg Nejc Valenti, avtor glasbe Branko Rozman in izvrstno uglašen igralsko-glasbeni ansambel na mali oder postavili gledališki koncert Kosovelove poezije, naslovljen po njegovi pesmi Postani obcestna svetilka. Ta s svojim sporočilom Kaj bi bil človek če je težko/ biti človek? Postani obcestna / svetilka, ki tiho razseva/svoj sij na človeka tudi uokvirja gledališkoglasbeni dogodek, ki se odmika od popularne uporabe pesnikovih verzov kot družbenopolitičnih parol in gesel, s katerimi se poziva k angažiranju v javnem prostoru. Namesto tega prav takšen kontekst družbenega angažmaja izpostavi kot nedorečeno in nejasno polje, ki pripada apokaliptičnemu uniče(va) nju sveta, in se vrne k tistemu človeškemu svetu, kije v realnosti pogosto izgubljen ali preglasen. Gledališko-glasbeni dogodek postavi Kosovelovo poezijo v skrit kotiček sredi propadu zapisanega vesoljstva, v zapuščen kabaretni prostor, kamor se zateče skupina šestih, in ga - podobno kot s pripovedovanjem zgodb mladi napolnijo zatočišče v podeželski vili v Dekameronu - naseli z eksistencialno in ustvarjalno silo Kosovelovih besed in avtorske glasbe. V stvarnemu toku sveta ukradenem času se približujejo skrivnostnemu človeškemu, človeka jemljejo resno, k zunanjemu svetu pa se obračajo tudi z nekaj ironije. Kristijan Guček na klavirju, Vladimir Hmeljak na bobnih in Žiga Saksida na saksofonu, poleg njih pa še Ana Facchini, Miha Nemec in Marjuta Slamič z izgrajenimi samosvojimi uprizoritvenimi identitetami svojevrstnih »beguncev«, nastopijo skorajda kot čudaški liki, ki prepletajo besede z domišljenimi uprizoritvenimi vzporednimi ali kontrapunktnimi plastmi. Težo velikih besed razbijajo z natančno koreografsko, izrazno in govorno strukturo ter v različnih načinih, od recitala do petja, od individualne interpretacije do ansambelske konstrukcije, preigravajo premišljen izbor Kosovelove poezije, od družbeno usmerjene v orisovanju zunanjega sveta do intimnejše, ki se obrača k občutjem, stiskam in odzivom človeka, ki se ne pusti zlomiti, dokler mu usoda to dopušča. Iz svojega zatočišča nagovarjajo tudi vse, sedeče »po gledališčih, barih in kavarnah in drugih zabaviščih«, a predvsem pošiljajo luč iz 'svojega novega sveta', sveta zatočišča, in tako izrisujejo človeka, v katerega verjamejo oziroma kakršen je ta zmožen biti. S premišljeno postavitvijo in natančno izvedbo to kolektivno telo enega - Človeka - kaže svoj pogled na Kosovela, na naš današnjik in Kosovelov verz Vaše besede morajo imeti trenje, da zagrabijo srca človeška uteleša v edinstvenem gledališkem doživetju.
Nika Arhar, Delo, 16. januarja 2014

V SNG Nova Gorica so se za poklon enemu največjih slovenskih pesnikov, katerega življenjska in ustvarjalna pot je bila žal izjemno kratka, pravzaprav odločili za pogumno dejanje, za ugledališčenje njegove poezije in drugih zapisov. Izbor iz bogatega in zahtevnega pesnikovega opusa sta opravila dramaturg Nejc Valenti in režiser Andrej Jus in predstavlja preplet družbeno angažiranih Kosovelovih zapisov katerih rdeča nit je želja in potreba po novem, boljšem svetu, ko bo človek človeku človek, s čimer se še kako aktualno zariše tudi v današnji čas. Režiser Andrej Jus je dogajanje, ki nima zgodbe, postavil v okolje kabarejskega odra s šestimi nastopajočimi, povezanimi v nekakšen band. Pesnikova besedila igralci pripovedujejo, pojejo in hkrati spremljajo z instrumenti. Glasba, delo Branka Rožmana, sledi izrečenemu in ga še dopolnjuje, kar predstavi daje bolj podobo koncerta. Ana Facchini, Kristjan Guček, Miha Nemec, Žiga Saksida, Marjtuta Slamič in Vladimir Hmeljak so zahtevno nalogo opravili z veliko začetnico, še posebno zato, ker niso predstavljali likov, pač pa morali odigrati vlogo posrednika pesnikovih misli. Gledalcu in hkrati poslušalcu so uspeli ustvariti občutek, da ga z odra nagovarja prav toliko pesnikov. Celotnemu timu ustvarjalcev je uspelo, čeprav povedo, da je bilo težko bistveno preseči format recitala in oblikovati pravo gledališko predstavo, ki, kot pravimo, potegne.
Ingrid Kašca Bucik, RA Koper, 9. januarja 2014

Prikaži celoten spored za predstavo