Pogovor PAOLO MAGELLI, Primorske novice, 20. 5. 2020

 

Priložnost, da najdemo inteligentnejšega sebe

 

Primorske novice, 20. 5. 2020

Martina Mrhar

 

S Paolom Magellijem, režiserjem nagrajene predstave Šest oseb išče avtorja, smo se pogovarjali na začetku prejšnjega tedna, ko smo gledališčniki še ugibali, ali bomo morda lahko kmalu začeli spet vaditi, jeseni pa tudi igrati predstave. Zadnje informacije so nekoliko spodbudnejše!

Pirandello je v uvodu k drami Šest oseb išče avtorja zapisal: “Najbolj učinkovito in primerno sredstvo, ki ga tu predlagam, pa so posebne maske za Osebe”, ki pa “ne smejo biti videti kot prikazni, temveč kot ustvarjena resničnost, nespremenljivi konstrukti domišljije”. Se veselju ob nagradi pridružuje asociacija na maske? Se naša tako močno spremenjena resničnost na trenutke zdi kot konstrukt?

“Enako kot Pirandello mislim, da vsi ves čas nosimo maske in skrivamo to, česar ne maramo pokazati. Mislim, da nihče nima poguma razkriti tega, kar dejansko je, ampak se vsak nenehno skriva za nekim likom. Z zaščitnimi maskami smo postali v teh groznih razmerah vsi enaki, te maske imajo simbolično vrednost. Ko jih bomo sneli, upam, da bo vsak našel v sebi lik, ki bo malo drugačen. Ne bom rekel boljši, ampak imamo priložnost, da bi lahko bil ta lik za nianso inteligentnejši. Da, imamo priložnost, da najdemo inteligentnejšega sebe. Pirandellova diskusija, kdo sem jaz navzven in kdo v sebi, funkcionira genialno. Upam, da bo po tem, ko bomo sneli maske, prišlo tudi do boljše koordinacije med tem, kar je znotraj in kar je navzven. In upam, da se bo to zgodilo kmalu!

Odpirajo se številna zanimiva vprašanja - kako je do tega prišlo, kdo je v tem za kaj zainteresiran ... Ampak spričo prostora, ki ga imava na razpolago, bo o tem bolje spregovoriti kdaj drugič.”

“Če se že na ulici nočemo poljubljati, naj se vsaj igralci na odru poljubljajo. Vendarle so si izbrali poklic, ki je v antičnem smislu svet.”

Vprašanja razmerij med imperativom varovanja zdravja in morebitnimi drugačnimi interesi vznemirjajo marsikoga. Res pa je, da je ustavljeni čas blagodejno vplival na naravo ter ponudil možnost premisleka o globalizaciji in vrednotah.

“Do izbruha tega odvratnega koronavirusa smo bili vsi nenehno prezaposleni in smo kar naprej hiteli. Zdaj smo končno lahko razmišljali o marsičem, o čemer že dolgo nismo. Ne samo o smislu življenja, ampak tudi o tem, kakšne so bile naše napake in ali lahko kaj popravimo. In imeli smo tudi čas, da so se prijateljstva ponovno aktivirala.”

Kašna post-koronska družba in gledališče sta po vašem mnenju pred nami? Sama si ne predstavljam, da bi fizična distanca in maske ostale norma našega prihodnjega življenja.

“Jaz sem proti temu. Zagotovo bo del politike želel dokazovati, da so gledališča predraga, da niso potrebna, da se lahko izvaja 'streaming' (op.: prenos in sprejemanje video in avdio gradiva po računalniškem omrežju). Zavrnil sem vsakršno delo, ki bi bilo vezano na računalniški 'streaming'. Menim, da je vse, kar se na tak način gledališkega dogaja, v ideji anti-gledališko in zelo me moti, ker se pri tem pojavlja toliko smeti. Teater je rojen kot priložnost za razmišljanje o brezkončnem, na tak način, kot so obiskovali gledališče v stari Grčiji in se poskušali izpovedati zvezdam. Mislim, da se moramo počasi vsi vrniti v normalo, mogoče v prvem krogu z manjšim številom gledalcev v dvorani.”

Potrebujemo tudi pogum, da živimo, in ne samo strahu pred smrtjo ...

“Absolutno. Če se že na ulici nočemo poljubljati, naj se vsaj igralci na odru poljubljajo. Vendarle so si izbrali poklic, ki je v antičnem smislu svet. Slišim, da se na Hrvaškem razpravlja, da bi se spet začele vaje v skupinah do štirideset ljudi in da naj pravila obnašanja na odru ne bi bila tako striktna kot na cesti. Strinjam se, da se pred vhodom v gledališče zaposlenim izmeri temperatura, a notri naj delo poteka čim bolj normalno.”

Omenili ste svetost gledališča – če potegnemo vzporednico s cerkvenimi obredi ...

“Naš prijatelj Mrle je takoj, ko so bile spet dovoljene maše, šel k odvetniku in svojo skupino prijavil kot versko skupnost. Če ne bo šlo drugače, se lahko gledališča oblikujejo kot verske skupnosti ...” (smeh)

Gledališče izvira iz obrednega čaščenja.

“Seveda, gledališka predstava je le drugačna vrsta maše.”