Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
26april
Petek ob 20.00

Henrik Ibsen

Ko se mrtvi prebudimo

SNG Nova Gorica, mali oder

13maj
Ponedeljek ob 19.00

Pier Paolo Pasolini

Ubesedovanje

SNG Nova Gorica, mali oder

22maj
Sreda ob 20.00

Goran Vojnović

Pod svobodnim soncem

SNG Nova Gorica, veliki oder

23maj
Četrtek ob 20.00

Shelagh Stephenson

Pet vrst tišine

SNG Nova Gorica, mali oder

30maj
Četrtek ob 20.00

William Shakespeare

Mnogo hrupa za nič

SNG Nova Gorica, veliki oder

31maj
Petek ob 19.00

Tijana Grumić

52 hertzov

SNG Nova Gorica, mali oder

Video

  • Pod svobodnim soncem

  • Distanca

  • Ko se mrtvi prebudimo

  • Ubesedovanje

  • George Kaplan

  • Umirajoči bog Triglav

  • Oleanna

  • Neustrašne

  • Janko in Metka

  • Smrčuljčica

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Antonton

  • Kaos

  • Antigona

  • Perpetuum mobile

  • Mojster in Margareta

  • Čriček in temačni občutek

Čestitke vsem gledališkim ustvarjalcem in ljubiteljem odrske umetnosti ob SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA

27.03.2014

27. marec je SVETOVNI DAN GLEDALIŠČA. Pred 50 leti ga je razglasil Mednarodni gledališki inštitut (ITI).

Svetovno poslanico je letos sestavil južnoafriški dramatik, oblikovalec in režiser Brett Bailey, ki jo je naslovil Povsod, kjer prebiva človek, se razkriva ta neukrotljivi duh uprizarjanja.

Letošnjo slovensko poslanico pa je napisal igralec Gašper Tič (besedilo je pravzaprav predelava njegove Ode gledališču).

Bližalo se je svetovno gledališko praznovanje,
ko imel sem nenavadne sanje:
predme stopi starec, še vitalen,
a hkrati prav monumentalen…
Prisede in molči, a ni komot,
čutim, da besede išče.
Vprašam ga: ‘Kako vam je ime, gospod?’
Odvrne mi: ‘Slovensko gledališče.’
A: ‘O, v čast mi je, čez nekaj dni slavite,
dovolite, da čestitam iz srca, s pripombo: Dobro se držite!’
B: ‘Eh ja, sinko, še predobro!, bi skrbniki moji ti odgovorili,
kaj naj s starim, ni mu kraja, mi bi stroškov se znebili!
Mi žepnine več ne dajo, v negotovosti me puščajo,
prijatelje, ki delali so zame – že odpuščajo!’
A: ‘Dajte no, kaj vendar govorite,
slovenskemu teatru ni na svetu para,
z voljo, ustvarjalnostjo zdržite,
nikdár še ni uspelo, komur vas ne mara!
Zagotovo boste preživeli,
vsaj dókler boste nas, ki radi imamo vas, imeli.
Lahko nam praznik, ki ga zdaj slavite,
s kakšno mislijo o ustvarjalcih popestrite?’
B: ‘Iskreno radosti me notranji pogled na gledališče,
igralce, režiserje, ustvarjalnosti vseh stičišče.
Res vas občudujem in priznam, me gane
ta ljubezen vaša, ki mi vselej celi rane.
Vi ste moji ljubi- lepo vas prosim, skup držite,
ozavestite, da ste na istem bregu,
v bran svetlobe in ljubezni skup stopite,
poslanstvu služite, ne egu.
Pomnite, da izključno s hvalo,
napredujemo le malo;
pogubno zanemariti je lastno ogledalo.
Zame vselej govorite, da sem svetu, vam zrcalo,
a ko kaj povem, se sliši me le malo;
naj zavejo se politiki, ki sploh so blizu jim vse fraze,
da kultura ni nekaj, kar se odpelje na varno v davčne oaze,
ni nekaj, kar se da v stečaj,
na novo odpre in skrije grehe za nazaj,
ni proizvod, ki se ga doma ukine,
pa se uvaža, da dva delita si cekine.
Kultura je nekaj, kar se goji,
ker brez nje: ne le človek, narod ne preživi.
Res so časi mračni,
Slovenci ne prvič in morda ne zadnjič lačni;
a brez kulture – pod reflektorji, na soncu, v senci -
bomo zadnjič lačni kot Slovenci.
Zato, vsi moji, me nocoj slavite,
kolege svoje iz srca častite
in kot z delom svojim, tudi danes sporočite:
žarek smo, ne strošek – ničesar ne uničimo!
Sploh pa: Na koncu pesmi, glej – mi pičimo!’
Zbudim se iz sna, zamotim se, pospravljam stanovanje,
a ves čas odmeva v meni: Iz take smo snovi kot sanje …