Predstava SREČANJE po uspešnem gostovanju na festivalu v Srbiji ponovno na domačem odru 18. 10. ob 20.00

Bine Matoh, Blaž Valič; foto SNG Nova Gorica/Foto atelje Pavšič ZavadlavV novi gledališki sezoni nadaljujemo z oživljanjem nekdaj bogatega mednarodnega sodelovanja. Po gostovanju prestave LIFE®ANTI na Festivalu FIAT v Podgorici v Črni Gori in premierno uprizorjeni mednarodni koprodukciji NORA GREGOR – SKRITI KONTINENT SPOMINA, oboje septembra, smo se minuli konec tedna podali na novo gostovanje čez mejo.

Predstava Srečanje, priznane hrvaške avtorice Nine Mitrović, ki je obenem tudi poslednje režisersko delo lani preminulega režiserja Primoža Beblerja, se je po aprilskem gostovanju v Somborju vrnila v Srbijo - v soboto, 11. 10., je namreč gostovala na Mednarodnem gledališkem festivalu JoakimInterFest v Kragujevcu.

Predstavo so gledalci navdušeno sprejeli, tu pa je še utrinek iz kritike Gorana Cvetkoviča na Radiu Beograd 2:

SREČANJE je zadnja režija Primoža Beblerja – premagan od težke bolezni je umrl v noči premiere. Ta tragična okoliščina daje posebno težo predstavi – to se čuti v asociacijah vsakega prizora in vsake replike. Strašna senca prezgodnje smrti lebdi nad predstavo in osvaja publiko s posebno tragično plemenitostjo. S subtilnim pristopom k likom in situacijam je ozaril to srečanje s toplino in širino visoko strokovnega, navdahnjenega in potrpežljivega režiserja in človeka. Veliki slovenski igralec Bine Matoh se je po premieri upokojil, če se igralec sploh lahko kdaj upokoji. S to predstavo, v vlogi surovega, a bolnega očeta, je zaznamoval vrhunec svoje bogate kariere. V lik, ki ga igra, je vnesel osebni svet pisane življenjske izkušnje; in v vsako kretnjo, vsak pogled, vsak stavek svoj občutek za gledališko poezijo. ŽIVEL je svoj lik na odru in s tem tudi publiko obogatil s spontanim preizpraševanjem osebnih izkušenj – strahov, napak, zablod, samozavesti, dvomov … Izdelal je vlogo, na katero je lahko ponosen, in kronal svoje dolgoletno delo. Mlademu Blažu Valiču se je posrečilo, da je v vlogi nesrečnega sina, ki je prišel, da bi kaznoval očeta za vse prizadejane mu krivice, na poti skozi paradokse v razvoju gneva tudi sam dosegel poezijo slovesa in razumevanja – sebe, očeta, družine, tragedije in sveta. Igra obeh partnerjev je bila iskrena in žlahtna, docela brez sentimentalizma in patetike zadnjega srečanja. Zares sta se srečala na prizorišču in s publiko, ki ju je nagradila z dolgotrajnim aplavzom razumevanja in zaupanja. Gledališče se je dokazalo v sebi in premagalo smrt in samoto in nepopolnost sveta in človeka. Predstava se igra manj kot leto dni, a kjer koli se igra, pusti globoko sled v gledalcu. Pomembna velika mala predstava – prava gledališka poezija! BRAVO!
(Goran Cvetković, Radio Beograd 2, 13. oktobra 2014)