Nagrado TANTADRUJ za predstavo v celoti je prejel PETER KUŠTER, za umetniški dosežek pa so jo prejeli RADOŠ BOLČINA, IZTOK MLAKAR in GOJMIR LEŠNJAK GOJC

31.05.2017

Sinoči, 30. 5. 2017, so v Slovenskem stalnem gledališču Trst podelili letošnje primorske gledališke nagrade TANTADRUJ.
Nagrado za predstavo v celoti je prejela uprizoritev Peter Kušter v režiji Ivane Djilas in v produkciji SNG Nova Gorica.
Nagrada za umetniški dosežek so prejeli Radoš Bolčina, Gojmir Lešnjak Gojc in Iztok Mlakar iz uprizoritve Stari klovni Mateia Visnieca v režiji Jaše Jamnika v produkciji SNG Nova Gorica.
Nagrado za življenjsko delo je prejela igralka Miranda Caharija.

ČESTITKE VSEM NAGRAJENCEM!

Nagrajence sta izbrali dve žiriji v novi zasedbi. Žirijo nagrade za življenjsko delo sestavljajo Meta Hočevar, Teja Glažar in Igor Pison. Nagrado Tantadruj za igralske stvaritve in predstavo pa podeljujejo Matej Bogataj, Marij Čuk in Vojko Belšak, ki so si ogledali vse prijavljene uprizoritve Slovenskega stalnega gledališča Trst, Gledališča Koper in SNG Nova Gorica.

Žiriji sta svoje odločitve utemeljili takole:

* Tantadruj 2017 za predstavo v celoti
Po slikanici iz 19. stoletja, ki kontra-vzgojno prikazuje problematične mulce in njihove grozljive prigode, je angleška glasbena skupina The Tigers Lilllies naredila bizarno opero. Pod režijskim vodstvom Djilasove jo v Novi Gorici izvedejo v vseh elementih ubrano in premišljeno, od ustrezno znižanega prevoda do domiselne in duhovite scenografije in kostumografije, ki se naslanjata na čas nastanka slikanice. Animacija je inventivna in koreografija mračnemu gotskemu vzdušju primerno odhakljana. Predvsem pa so imenitni prav vsi izvajalci, ne samo igralci, ki pokažejo širok in natančno odmerjen nabor izraznih sredstev, s katerimi predstavljajo spake in male sprevržence. Enako odločno in duhovito jim z igro, ne samo na instrumente, sledi spremljevalna glasbena skupina. Peter Kušter je uprizoritev, ki ji je uspelo posamezne opazne prispevke ustvarjalcev trdno povezati v harmonično in izzivalno celoto.

* Tantadruj 2017 za umetniški dosežek
Igralski trio Radoš Bolčina, Gojmir Lešnjak Gojc in Iztok Mlakar je ustvaril prepričljiv tematski lok, ki brez pretiravanja, baročnih lepotičenj in blefiranja postavlja vprašaj nad časovno črto življenja, ki s svojo bliskovito naglico človeka preseneti. Igralci na eni strani naravno in nepatetično, čeprav s potlačeno grenkobno napetostjo, brišejo mejo med iluzijo in deziluzijo, med vitalizmom in resignacijo, po drugi strani pa izkašljujejo prav ta disharmonični mehanizem ostrih robov, ki usodno zaznamuje eksistenco upodobljenih likov Filippa, Niccoloja in Peppina, ostarelih klovnov, ki se ne sprijaznijo s padanjem ustvarjalne moči in staranjem. V tem smislu uspejo igralske stvaritve utemljiti predvsem prvobitno človečnost, neodtujljivo vrednoto posameznika in družbe, ki se je v globalizacijskem vrvežu sodobnosti izgubila.

* Tantadruj 2017 za življenjsko delo
Dramska igralka Miranda Caharija je ena tistih igralk za katero lahko zapišemo, da je zamejskemu gledališču, slovenskemu jeziku in profesionalnemu gledališkemu ustvarjanju v Trstu predana scela. Če izpustimo že skoraj anekdotično pripoved o tem, kako je kot dekletce na domačem dvorišču – najprej v Križu nad Trstom, nato v Nabrežini – staršem zatrjevala, da bo postala »artista« in so jo ti v njenem otroškem hrepenenju po nastopanju podpirali, so jo z gledališčem, s tedanjem Slovenskim narodnim gledališčem v Trstu, najprej povezala učna leta. V nasprotju z nekaterimi tržaškimi igralskimi kolegi se ni odločila za študij na igralski akademiji v Ljubljani, temveč je ostala zvesta zamejstvu in je pod okriljem slovenskega gledališča v Trstu zaključila interno igralsko in baletno šolo. Že kot gojenka te šole je nastopila v manjših vlogah, jeseni leta 1961 – pri rosnih osemnajstih – pa je postala njegova stalna članica in v naslednjih štirih desetletjih s svojo predanostjo in ustvarjalnostjo ter s sto šestdesetimi odigranimi vlogami pripomogla k umetniški rasti najprej Slovenskega gledališča v Trstu, nato Slovenskega stalnega gledališča.
Tržaško občinstvo jo je imelo rado. Že v prvi sezoni si je ustvarila ime z naslovno vlogo, Goljevo Sneguljčico in čeprav je bila še isto leto Ofelija v Shakespearovem Hamletu, kmalu zatem Angelina v Fojevih Arhangelih in avtomatih in Desdemona v Shakespearovem Othellu, je bila zaradi majhnosti tržaškega ansambla primorana igrati vse, kar je bilo mogoče; v posameznih sezonah, v katerih so takrat odigrali po osem ali več premiernih uprizoritev, je nastopila vsaj v šestih od njih, ob tem pa igrala tudi v ponovitvah iz prejšnjih sezon. Kljub mladostnemu zanosu in pregovorni »kraški trmi«, ji ni bilo vedno lahko, vedela pa je, da igralec mora igrati, ohranjati igralsko kondicijo, se igralsko in osebnostno razvijati in nenehno iskati le zato, da bo nekoč kos tudi najzahtevnejšim likom. Trdo delo se je Mirandi obrestovalo; v drugem desetletju dela v gledališču se je dokazala tudi kot interpretinja karakternih vlog in prejela prva igralska priznanja: za vlogo beračice Šobe v Leskovčevi drami Dva bregova je leta 1975 na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za mlado igralko, za vlogo Enee v Fojevi Sedmi zapovedi: Kradi malo manj tri leta pozneje prav tako na Borštnikovem srečanju nagrado občinstva, vloga Veronike Deseniške v Župančičevi tragediji z enakim naslovom pa ji je leta 1977 prinesla nagrado Sklada Staneta Severja. Vse tri nagrajene vloge je odigrala v Babičevi režiji.
Osemdeseta leta igralki niso bila naklonjena in četudi med vlogami najdemo velike – bila je Eugenia v Petrolinijevem Chicchignoli, Nežka v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi ali Helena v Cankarjevem Za narodov blagor – je bila Miranda Caharija sposobna občinstvu pokazati več, kot je bilo za njo pravih vlog ali ji ponujenih priložnosti. Novo priložnost je v tistih letih igralki ponudil film. Filmska kamera ji ni bila tuja – pred njo je kot Lenka v Babičevem filmu Po isti poti se ne vračaj debitirala že leta 1965, nato izoblikovala še dva izjemna ženska lika v Klopčičevem filmu Vdovstvu Karoline Žašler, 1976, in v Hladnikovem Ubij me nežno leta 1979 – sredi osemdesetih pa je posnela svoj najodmevnejši film, Eva, v režiji Francija Slaka in v njem odigrala naslovno vlogo. Prinesel ji je nagrado na 11. Tednu domačega filma v Celju (1983), kot italijanski državljanki pa za las odnesel puljsko areno.
V sezoni 1989/90 je Miranda Caharija odigrala eno svojih magistralnih vlog, Serafino Delle Rose v Williamsovi Tetovirani roži v režiji Maria Uršiča. Polnokrvnemu ženskemu liku z ameriškega Juga, vdovi, v kateri se znova prebudi želja po ljubezni pa tudi ljubosumje, je igralka v naslednjem desetletju dodala paleto novih, prav tako kompleksnih ženskih likov, v katerih je lahko v popolnosti izrazila svojo umetniško in igralsko zrelost; bila je Filumena Marturano v De Filippovi igri z enakim naslovom prav tako v Uršičevi režiji, Kate Keller v Millerjevi drami Vsi moji sinovi v režiji Zvoneta Šedlbauerja (obe 1999), ob 40. obletnici umetniškega dela pa je odigrala naslovno vlogo v drami Deja Husu, ki jo je ob njenem igralskem jubileju in v letu, ko je prejela najvišje priznanje za igralske dosežke, Borštnikov prstan, prav zanjo napisal (in jo tudi režiral) Mario Uršič. Pomembnejšim likom, ki jih je na odru slovenskega gledališča upodobila v 40-letni igralski karieri se je z monodramo Me in one, skratka me: ženske še zadnjič poklonila pred desetimi leti.
V uvodu sem zapisal, da je bila Miranda Caharija scela igralka. Njeno igralsko snovanje se ni omejilo le na ustvarjanje na domačem, matičnem tržaškem odru ali na filmu (v zadnjem desetletju je nastopila še v Vojnovićevem filmu Piran – Pirano, 2010, in Turkovem Nahrani me z besedami, 2012), s svojim igralskim darom in s priljubljenim igralcem Livijem Bogatcem je vrsto let nastopala še v radijski oddaji Za smeh in dobro voljo na Radiu Trst A, z že omenjenim igralskim kolegom in režiserjem Mariom Uršičem pa v predstavah, ki so jih poleti igrali na odprtem v Križu pri Trstu.
Ker je Miranda Caharija s svojim igralskim deležem v 160 uprizoritvah različnih žanrskih usmeritev močno zaznamovala delovanje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, njegovi okolici pa tudi povsod tam, kjer je gostovalo naše edino zamejsko gledališče, predvsem pa v njem vztrajala tudi v času njegovih kriz in nesoglasij njegovega vodstva in verjela, da šteje le predost poklicu, ki ga je opravljala s posebno ljubeznijo, so člani komisije za primorsko gledališko nagrado tantadruj za življenjsko delo – Tea Glažar, Meta Hočevar in Igor Pison – soglasno sklenili, da nagrado za leto 2017 prejme prav dramska igralka Miranda Caharija.

O TANTADRUJU

Gledališka zgodovina priča o tem, da so izjemne gledališke stvaritve pa tudi življenjski prispevki posameznikov iz posameznih regij zapostavljeni in spregledani, gledališki zgodovinarji pa pri svojih raziskavah pogosto prepozno ugotavljajo pomemben delež ljudi, ki za svoje delo in ustvarjalnost niso dobili nagrad in priznanj.

Ker je minljivost vpisana v samo naravo gledališkega dela, smo se v treh primorskih gledališčih odločili, da ustanovimo gledališko nagrado – poimenovali smo jo po literarnem junaku Tantadruju primorskega pisatelja Cirila Kosmača – ter z njo zapišemo in zaznamujemo delo tistih posameznikov, ki so in še danes ustvarjajo v gledališčih na Primorskem in v zamejstvu; tako tlakujemo pot gledališke zgodovine in soustvarjamo kulturni prostor Primorske. Z nagrado Tantadruj vsakoletno počastimo svoje gledališke junake, torej tiste posameznike, katerih delo je omogočilo, pospešilo in zaznamovalo umetniško rast in razvoj gledališke umetnosti na celotnem območju slovenskega življa. Ob tem ovenčamo tudi tiste, ki s svojim umetniškim delovanjem presegajo pričakovano kakovost ter s svojimi dosežki zaznamujejo posamezno uprizoritev in sezono.

Vsako leto maja podelimo tri strokovne nagrade tantadruj – nagrado za življenjsko delo ter nagradi za igralsko stvaritev in gledališki dosežek iztekle sezone – o katerih odločata dve tričlanski žiriji. Žiriji sta pri svojem delu neodvisni, nagrajence izbereta med nominacijami, lahko pa jih predlagata tudi sami.