Metka Franko je prejela nagrado Bevkova listina Mestne občine Nova Gorica

Metka Franko je prejela nagrado Bevkova listina za gledališko, filmsko in televizijsko delo, saj je s svojim temperametom in značilno spontanim odnosom do igre zaznamovala goriški,  primorski in širši prostor. V novogoriškem gledališču je ustvarjala štiri desetletja, od rosnih let do upokojitve in še po njej.

Sprva je igrala v amaterski gledališki skupini, 1962 pa je oblikovala svojo prvo vlogo v takratnem polprofesionalnem Mestnem gledališču v Novi Gorici, v katerem je bila angažirana skozi vse razvojne faze do ustanovitve Primorskega dramskega gledališča. V njem je bila redno zaposlena od 1970 do upokojitve 1997. Bila je tudi članica akcijskega odbora mednarodnega festivala Goriško srečanje malih odrov. Nastopila je v več domačih filmih (mdr. Ljubezen na odru, 1973, Bele trave, 1976 ...) ter nekaterih tujih (Ein Mann für Mama, Zadah tela ...), dvakrat je snemala za TV München, za Radio Maribor je posnela nekaj radijskih iger.

Že s svojo prvo večjo vlogo, Katrino v igri Boter Andraž (1962), se je s temperamentno interpretacijo dokazala kot igralka, kar je nadgradila z interpretacijama Lucrezie v Mandragoli (1965) Niccolòja Machiavellija in Micke v komediji Antona Tomaža Linharta Županova Micka (1965). Razcvetela se je v vlogi polnokrvne Pepke v Primorskih zdrahah (1971). Sledilo je več vlog v uprizoritvah slovenske dramatike: Ana v krstni uprizoritvi igre Toneta Partljiča Naj poje čuk (1971), več likov je upodobila v uprizoritvi dveh enodejankah Ivana Preglja Berači in Vest (1972), bila je radijska napovedovalka Matilda v komediji Toneta Partljiča Ščuke pa ni (1974), Marjeta v krstni uprizoritvi novitete Vinka Cudermana Igra o grešnem puntarju (1975) ter Cesarica in Sekretar podjetja Snaga v Manevrih (1975) Jožeta Javorška. V vlogi prostitutke Marike Mondkove v igri Ivana Bukovčana Preden bo petelin zapel (1976) je oblikovala živ, tipološko barvit in osvežujoč lik. Kot Margareta v ambientalni uprizoritvi monodrame Roberta Athayda Gospa Margareta (1976) je svojo junakinjo zastavila ironično, posmehljivo posnemajoč nasilne učiteljice stare sorte. Zrelo karakterno vlogo je ustvarila v drami Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja (1978); v omamno čutni, drzni in samozavestni Jeleni Andrejevni je razkrivala tudi njeno nemoč, bogastvo in globino intimnega sveta, ki bi ga mogla v življenje priklicati le ljubezen. Terezo v drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1980) je izrisala v kontrastnih barvah grobe ženske osamljenosti in (v soigri s Hano) domala izterjane, zakrčene materinske nežnosti. Osrednji lik Simone v drami Jeana Clauda Grumberga Modni salon (1981) je napolnila s samoto, tihim notranjim trpljenjem, nemočjo, obupom in zlomom; utelešeno bolečino so le tu in tam zastrli bežni prelivi veselosti in razposajenosti. Naslovni vlogi v komediji Carla Goldonija Krčmarica Mirandolina (1982) je vdihnila žar bistre, zrele ženske, ki se natančno zaveda tako moči svojega spola kot položaja v družbi; kot pretkana spogledljivka, ki meša glavo vitezu, zakletemu sovražniku žensk, je bila naravna in prikupna. Kot gospa Françoise v igri Rogerja Vitraca Volkodlak (1993) je v začetni nesporazum o identiteti te osebe spretno vpletla primerno zagoneten lik poetično razmišljajoče in sprenevedave stare frajle. Meg v igri Sama Sheparda Misel lažnivka (1996) je bila suverena igralska stvaritev, dosledno v okviru realistično utemeljene igre oblikovana poosebljena sebična materinskost in krivda za nerazčiščena razmerja v družini.

Metka Franko je bila v svoji aktivni dobi nedvomno ena najbolj prepoznavnih igralk Goriške, obdarjena z izjemnim igralskim talentom, ki ni ostal neopažen v slovenskem in jugoslovanskem prostoru kot tudi ne v tujini.

(iz utemeljitve)

Draga Metka Franko, iskrene čestitke!