Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
29oktober
Petek ob 21.30

Collettivo MINE

Vaje za pesniški manifest (Esercizi per un manifesto poetico)

SNG Nova Gorica, veliki oder

30oktober
Sobota ob 18.30

Davide Valrosso

Pet plesov za prihodnost (Cinque danze per il futuro)

SNG Nova Gorica, veliki oder

06november
Sobota ob 20.00

Edward Albee

Kdo se boji Virginie Woolf?

SNG Nova Gorica, mali oder

14november
Nedelja ob 18.00

Florian Zeller

Laž

SNG Nova Gorica, veliki oder

16november
Torek ob 20.00

Banket. Črna oda sedanjosti

SNG Nova Gorica, mali oder

Video

  • Čriček in temačni občutek

  • Janko in Metka

  • Galileo

  • Smrčuljčica

  • Ronja, razbojniška hči

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Antonton

  • Stoletje muzikala

  • jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

  • Hiša Bernarde Alba

  • Evropa, mati mila

  • Jakiš in Pupče

  • Božična pesem

  • Tutošomato

  • Trojanke

  • Realisti

  • Peter Kušter

Nagrado TANTADRUJ ZA ŽIVLJENJSKO DELO prejme igralec IVO BARIŠIČ

05.10.2021

Na današnji novinarski konferenci, 5. oktobra 2021, smo razgrnili prejemnika nagrade TANTADRUJ 2021 ZA ŽIVLJENJSKO DELO. Prejme jo dolgoletni igralec in upokojeni član ansambla SNG Nova Gorica IVO BARIŠIČ.

Iskrene čestitke!

Slavnostna podelitev primorskih gledaliških nagrad TANTADRUJ bo v četrtek, 7. oktobra 2021, ob 20.00 na velikem odru SNG Nova Gorica.

Na slavnostni večer bo ansambel SNG Nova Gorica premierno uprizoril družinski glasbeno-vizualni spektakel ČRIČEK IN TEMAČNI OBČUTEK nizozemskega literarnega zvezdnika Toona Tellegena v režiji Ivane Djilas.

Poleg nagrade za življenjsko delo (člani žirije so Ingrid Kašca Bucik, Nataša Sosič Fabjan in Bine Matoh) bomo podelili tudi nagrade za predstavo v celoti, igralsko stvaritev in gledališki dosežek (člani žirije so Andraž Gombač, Ivana Zajc in Gojmir Lešnjak). Nagrajenci bodo razkriti na slavnostni podelitvi.

Primorsko gledališko nagrado TANTADRUJ so pred enajstimi leti ustanovila tri primorska gledališča (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper in SSG Trst), da bi z njo zaznamovali delo posameznih ustvarjalcev, ki spodbujajo umetniško rast in razvoj gledališke umetnosti.

UTEMELJITEV NAGRADE TANTADRUJ 2021 ZA ŽIVLJENJSKO DELO

Ivo Barišič je nedvomno ena najbolj prepoznavnih primorskih gledaliških osebnosti. V dolgoletni igralski karieri je s svojimi izvirnimi kreacijami in izrazito samosvojo prezenco plemenitil ne samo slovenski gledališki, ampak tudi filmski prostor. Poleg številnih nagrad za posamezne vloge je za obsežen in umetniško presežen igralski opus prejel odličje Marija Vera za življenjsko delo (2013) Združenja dramskih umetnikov Slovenije in nagrado za življenjsko delo Ita Rina (2021) Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev.

Na gledališki oder je prvič stopil kot Princ Dobromil leta 1969, ko je novogoriško gledališče postalo profesionalna institucija. In nato je bil skoraj pol stoletja dobri in mili Igralec, eden najbolj ustvarjalnih članov Primorskega dramskega gledališča, ki je spričo izjemnih dosežkov umetniškega ansambla preraslo v institucijo nacionalnega pomena.

»S predanostjo, zanosom in energijo mladeniča, ki v gledališču ni delal, temveč je gledališče živel,« je Ivo Barišič ustvaril več kot 200 gledaliških vlog. Naj so bile male ali velike, vselej so bile lucidne in šarmantne. Blestel je tako v klasičnih kot sodobnih dramah, komedijah in tragedijah, s posebno naklonjenostjo se je soočal z izzivi v eksperimentalnih oziroma raziskovalnih uprizoritvah, nastopil pa je tudi v več kot dvajsetih filmih. Ob markantnih režiserjih različnih generacij in estetik je z žlahtno radovednostjo in odprtostjo za nov gledališki jezik nenehno nadgrajeval in posodabljal svoj način igre. Njegova iskrena in iskriva želja vsakokrat znova ustvariti čim bolj pretanjeno doživeto figuro je z leti postajala vse bolj cenjena in spoštovana.

Ivo Barišič je nedvomno ustvarjalec, brez katerega si podobe prvih petdesetih let profesionalnega novogoriškega gledališča sploh ne moremo zamisliti. Njegovo iskateljstvo, predanost in odprtost za izviren kreativni pristop pa ga uvrščajo med največje primorske umetnike. 

***

Seznam njegovih izvirno zasnovanih, precizno izdelanih, poglobljenih, pogosto s kančkom humorja in samoironije začinjenih kreacij je predolg za naštevanje, vendar moramo omeniti vsaj nekatere.

V zgodnjem obdobju je bil posebej opazen kot Maurice v Genetovem Poostrenem nadzoru (1972), Črtomir v eksperimentalni uprizoritvi Krsta pri Savici F. Prešerna in T. Peršaka (1973), Mortimer Brewster v Kesselringovi uspešnici Arzenik in stare čipke (1975), zanj je prejel nagrado za mladega igralca na 10. Borštnikovem srečanju. V komedijskem žanru je blestel kot  Sganarel v Molièrovem Don Juanu (1981), zanj je prejel nagrado 11. Goriškega srečanja malih odrov, Lloyd Dallas v Fraynovi burki Hrup za odrom (1985), Frapper v izjemno uspešni uprizoritvi Barnesovih Rdečih nosov (1986), Siro v Machiavellijevi Mandragoli (1989).

Ivo Barišič je prejel Severjevo nagrado za vlogi Harlekina v Zmagoslavju ljubezni (1991) in Mitcha v Williamsovem Tramvaju Poželenje (1991). Izjemno premišljene figure dramskega žanra je oblikoval tudi kot Sluga pri Agazzijevih v Pirandellovi igri Kaj je resnica? (1979), Julio Gapit v Grumovem Dogodku v mestu Gogi (1980), Simon v Zajčevem Vorancu (1989), Bradley v Shepardovem Pokopanem otroku (1992), Baron Tit Belcredi v Pirandellovem Henriku IV. (1993) in Oče Celest v Smoletovem Krstu pri Savici (1994).

Za igralske stvaritve v letu 1995 – pretkanega, komično obarvanega Clouta v Barkerjevi Ljubezni dobrega moža, antologijsko Gospo Smith v Ionescovi Plešasti pevki in svetniškega papeža Petra Morronskega v Barnesovem Zatonu sonca in slave – je prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Velike, odmevne kreacije je ustvaril kot spastični Douglas Powell v uprizoritvi Barnesovih enodejank s skupnim naslovom Ni tako slabo kot zgleda (1998), precizno izdelani Stari gospod v Koltèsovi drami Roberto Zucco (2000), rezek Klavdij v Shakespearovem Hamletu (2000), groteskno šibek Komi Otmar Prelih v Dogodku v mestu Gogi (2001); samodvomljivi Čebutikin v Treh sestrah A. P. Čehova (2002), drzno razgaljeni Klopčič v Shakespearovem Snu kresne noči (2002), z izjemno energijo odigrani Hans Lomeier v Schimmelpfennigovi Arabski noči (2003), neklasično zasnovani Peter v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski (2004), pravljično izmuzljivi Belizajc v muzikalu Alica (2005), pretresljivi Gospod Jović v igri Kobilice B. Srbljanović (2006), klovnovsko radoživi in hkrati ranljivi Johann Faust v Doktorju Faustu C. Marlowa (2006), umirajoči, a še vedno cinično zabavljivi Tom v komorni igri Ta postelja je prekratka N. Mitrović (2007), smešno žalostni Dvopičje v Letoviščarjih M. Gorkega (2008), osamljeni Ambrose v Ayckbournovih Skrivnih strahovih na javnih krajih (2008) in cinični dvomljivec Lamberto Laudisi v Pirandellovi igri Kaj je resnica? (2009).

Za vloge Barrya v sKurtu D. Vojnova, Finančnika in Boga v Sljehrniku I. Mlakarja ter Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skoz svet N. R. Bric je prejel nagrado tantadruj za igralski dosežek (2012). Strokovna žirija je še posebej izpostavila vlogo Simona Gregorčiča, saj je v uprizoritvi v sicer kratkem prizoru z vso igralsko zrelostjo in silovitostjo razgrnil notranji svet ustvarjalnega človeka, ki se pred obličjem smrti sooči s svojo preteklostjo in nemočjo; obrazložitev je sklenila: »Njegova igra je veličastna, eksistencialno razprta in pretresljiva.«

Posebno mesto v ustvarjanju Iva Barišiča je zavzemala dramatika absurda – teh likov se je vedno lotil z veliko studioznostjo, ustvarjalno radostjo in tudi mukotrpnostjo. Zdi se, da ima zanje poseben dar in sposobnost razumevanja, da so mu avtorji absurda v svetovnem nazoru, ali bolje, razumevanju človekove eksistence, sorodni. Že omenjeni Gospe Smith so sledile še antologijske kreacije Hamma v Beckettovem Koncu igre (1999), Kralja Bérengerja I. v Ionescovi igri Kralj umira (2001) in Luckyja v Beckettovi tragikomediji Čakajoč Godota (2003).

Svojemu bogatemu gledališkemu opusu je zadnja leta redne zaposlitve dodal še več prepričljivih vlog, med njimi je bila pred upokojitvijo leta 2014 morda najbolj izstopajoča vloga uslužnega Flavija, Timonovega oskrbnika v Timonu Atenskem W. Shakespeara in T. Middletona (2013), po upokojitvi pa vloga dobrohotnega ribiča Avgusta v Giraudouxovi Ondini (2016).

Ob vlogah v SNG Nova Gorica je nastopal tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst, med drugim kot JustinJakobu Rudi Ivana Cankarja (1990), Starka in Oče JelpidijSamomorilcu Nikolaja R. Erdmana (2007), Gospod Purgon v Molièrovem Namišljenem bolniku (2008), Jegor Kreutzerjevi sonati Leva N. Tolstoja (2009) in Kralj Ninos in vojskovodja Friks v pravljici Hči zraka Hansa Magnusa Enzensberga (2008).

Galerijo vrhunskih gledaliških kreacij Iva Barišiča dopolnjujejo številne filmske vloge v celovečernih in kratkih igranih filmih. Za vlogo Viktorja v filmu Ljubezen na strehi sveta je na Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za glavno vlogo (2015).

Ivo Barišič je poleg vseh naštetih nagrad prejel tudi Diplomo Mestne občine Nova Gorica za tri desetletja dela v Primorskem dramskem gledališču (1999), z nagrado tantadruj za življenjsko delo (2021) pa prejema priznanje za pomenljive umetniške dosežke v skupnem ustvarjalnem prostoru primorskih gledališč.