Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Anton Tomaž Linhart

Veseli dan ali Matiček se ženi

Ta veseli dan ali Matiček se ženi

1956

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Boleslav Simoniti
  • Šepetalka
    Nadja Hvala
  • Razsvetljava
    Darko Štrekelj
  • Odrski mojster
    Ludvik Hvala

Igrajo

premiera

17. november 1956

v medijih

V NOVO SEZONO Z LINHARTOVIM »MATIČKOM«

Novogoriško gledališče je končno dobilo lastne prostore, od koder bo odslej zvenela slovenska beseda. Čeprav skromna, nudi vendar obnovljena gledališka hiša vtis smotrne urejenosti in prijetne domačnosti. Nedvomno bo treba še tehničnih in gradbenih dopolnitev, kar pa spričo dosedanjih naporov ne bo več problem.
Prejšnji teden so gledališki prostori oživeli. Uprava gledališča je namreč ob 200-letnici rojstva A. T. Linharta spretno organizirala gledališki teden. Odrske luči so nas seznanile z gledališkimi gosti iz Ljubljane, z Jesenic, iz Tolmina in iz Kopra. Šentjakobsko gledališče nam je posredovalo duhovito satiro J. S. Popovića »Jara meščanka«, Jeseniško mestno gledališče igro Johna Patricka »Vroča kri«, Tolminsko gledališče dramo Pera Budaka »Metež«, ob koncu tedna pa je gostovalo Koprsko gledališče z dramatično kroniko mesta Kopra »Svetloba nad davnino«.
Za naše skromne razmere je bil ves ta repertoar bogato doživetje. Domača igralska družina pa je uvodoma osvežila ves ta program s komedijo A. T. Linharta »Matiček se ženi«.
Uvodna predstava je imela torej globlji pomen: z njo se je gledališče oddolžilo spominu začetnika slovenske dramatike in hkrati pričelo obdobje novega gledališkega življenja. Zaradi te značilnosti premiera ne sme neopazno mimo. Gledališka uprava je izdala okusen gledališki list, v katerem seznanja bralce z lanskimi uspehi in s tekočim delom ter nalogami gledališča, tri strani pa so odmerjene tudi Linhartovemu življenju in delu. Številne reklame dajo slutiti, da bodo naslednje številke lista še lepše opremljene in vsebinsko še pestrejše.
Rokokojska komedija zahteva od igralca predvsem tempa, telesne in duševne gibčnosti. Osebe v njej ne psihologizirajo, temveč duhovičijo in se poigravajo z mislimi in besedami. Dinamika igralčeve igre in njena dovršenost se uveljavlja predvsem v tempu. V taki komediji navadno nastopa veliko oseb, zato je tu najvažnejša ansambelska igra. Tu ni mogoče paradirati s solističnimi izstopi, temveč je treba skrbno sodelovati s partnerjem, sicer ni prave soigre, niti prave scenične atmosfere, kaj šele napetosti v dejanju! Podobna ubranost mora biti v jeziku, kajti jezik krajevno in časovno beleži osebe in dejanja.
Režiserju Lavrihu je v veliki meri uspelo doseči tempo, ki ga komedija zahteva, vendar včasih na škodo posameznih prizorov, ki so bili situacijsko zaradi tega grobo izdelani. Tudi uigranost ansambla – kar je bilo najteže – je dosegel, zlasti v drugem, tretjem in zadnjem dejanju, vendar so mu posamezni igralci mestoma uhajali iz režijskega koncepta. Pravilno je izluščil iz lahkotne vsebine idejno srčiko, zlasti v tretjem dejanju, ki je tudi sicer, poleg »mišnice« v zadnjem dejanju, najbolj uspelo. Majhna režiserjeva nepravilnost pa je, da je bolje izdelal situacijsko komiko, kot pa dialog in melodramske elemente v komediji.
Humarjev baron Naletel bi gotovo še bolje uspel, ko bi bil aristokratsko bolj prefinjen in čustveno zadržan. Rozalka Erike Stehlikove je upodobila čustveno in miselno razgiban lik, le da je bila v drugem dejanju v igri z baronom njena igra preplitva. Jelačinov Matiček je bil doživet, uspelo oblikovan, v začetku morda nekoliko preveč harlekinsko razgiban. Njegova igra je prerasla okvir notranje dinamike soigralcev, s čimer je bilo ravnovesje v ansamblu do neke mere porušeno. V Nežki Metke Škarabotove ni bilo dovolj sproščene pretkanosti in lagodne mimike, vendar je bila njena igra prav prijetno presenečenje. Močno je ugajal tudi Tonček, čeprav je iz naivnosti včasih prešel v karikiranje.
Med ostalimi igralci je še najbolje podal svojo vlogo Nino Srebrnič kot Gašper in tudi Artur Katnik kot Budala, čeprav ta ni bil tako neposreden kot prvi. Žužek Žarka Boleta je bil v začetku igralsko premalo izrazit. To je bila pomanjkljivost, ki je hromila prepričljiv uspeh tudi ostalim perifernim igralcem.
Scene s kmečkimi fanti in dekleti so bile barvno in zvočno pestre.
Kultura jezika si le počasi, a vztrajno utira pot na vse provincialne odre, tudi na novogoriškega. Pri tej premieri je bilo odrsko izreko še teže formulirati, ker je jezik komedije že v tekstu gorenjsko obarvan.
Zamisel scene ing. arh. Nika Matula je preprosto, vendar domiselno stilizirala dejanje. Morda bi morala biti še nekoliko bolj rokokojevsko asimetrična. Svetlobni efekti so bili odlični.
Ivo Zrimšek, Primorske novice, 30. 11. 1956.

tehnične opombe

Inspicient Mirko Jug, šepetalka Vida Hönn, razsvetljava Tonček Jug, odrski mojster Božidar Bratuž.

Mizarska dela je opravila delavnica Goriškega gledališča.

Kostume je posodil Prosvetni servis Ljubljana.

druge opombe

Otvoritvena predstava druge sezone, ki jo je Goriško gledališče pričelo v lastni hiši in uvodna predstava gledališkega tedna ob dvestoletnici rojstva Antona Tomaža Linharta.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.