Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

John Boynton Pristley

Nevarni ovinek

Dangerous Corner

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

Igrajo

premiera

29. marec 1957

v medijih

»NEVARNI OVINEK« V GORIŠKEM GLEDALIŠČU

Goriško gledališče je to pot odprlo vrata sodobnemu angleškemu piscu J. Priestleyu. Z »Nevarnim ovinkom« je lepo prikazalo tisto fazo njegovega ustvarjanja, ko je bil še kritik družbenih in socialnih razmer. V tem smislu bi ga bilo zelo zanimivo primerjati z nekoliko starejšim J. Galsworthyjem. Oba vidita neizbežen propad svojega razreda.
»Nevarni ovinek« se odigrava v »boljši« meščanski družbi med lastniki velikega knjigotrškega podjetja. Vzvod, ki požene vso stvar v tek in razkrije moralno pokvarjenost družbe, je smrt brata enega izmed lastnikov podjetja. Šlo je za tatvino večje denarne vsote. Osumljenec bi naj napravil samomor. Toda izkaže se, da »samomorilec« ni bil tat niti ne »samomorilec«, pač pa ga je ena izmed predstavnic tega razreda v samoobrambi pred njegovo pohotnostjo in razuzdanostjo ustrelila z njegovim revolverjem. Ob njeni izpovedi se pred gledalcem razvije slika vse gnilobe in duševne pokvarjenosti te družbe. Brat umorjenega – edina čista slika v drami – ob spoznanju brezizhodnosti zblazni in napravi samomor.
Ob uprizoritvi »Nevarnega ovinka« smo spet lahko opazili, kako pereč problem predstavlja igralski kader za Goriško gledališče. Pri uprizoritvi sta sodelovala kar dva gosta z Jesenic. Bojan Čebulj, ki je delo režiral in oskrbel sceno, ter Slavko Polanc, ki je odigral eno zahtevnih vlog.
Režija je bila realistično umirjena, brez večjih presenečenj. Le tu in tam nekaj simbolnih zasnutkov, ki pa so zaradi slabe igre ostali skoraj brez učinka.
»Nevarni ovinek« postavlja pred igralce precejšnje zahteve, gentlemansko lahkotnost in zlasti psihološko poglobljenost. Če tema zahtevama igralec ni kos, gledalec vidi pred sabo knjigo in posluša bralca, namesto da bi se z igralcem vključil v tok dogajanja in živel z njim.
Žal moramo zapisati, da smo pri predstavi Goriškega gledališča v nekaterih prizorih tudi poslušali bralca, namesto da bi živeli z igralci.
V splošnem so bile moške vloge bolj zasedene od ženskih. Vsi trije: Robert Caplan, ki ga je tolmačil Marjan Močnik, Slavko Polanc v vlogi Gordona Whitehousa in Janez Lavrih v vlogi Charlesa Trevorja Stantena, so nas zadovoljili. Med ženskami moramo najprej omeniti Marijo Zelinškovo v vlogi Whitehousove žene Betty, ki je bila tokrat prvič na odru Goriškega gledališča. Prevzela nas je njena lahkotnost in prisrčnost, morala pa bo posvetiti še mnogo truda izgovorjavi. Uspešna je bila tudi Vida Budova kot stara pisateljica Mookridge, Erika Stehlikova je bila v vlogi žene Roberta Caplana nekoliko enolična, medtem ko je bila Almira Joganova kot Olwen Peel zelo okorna in neprepričljiva.
Ob koncu: Kljub zelo težavnim pogojem dela si Goriško gledališče prizadeva nuditi občinstvu duševne hrane in vzbujati v njem zanimanje za gledališko umetnost. Čeprav predstave niso vselej na visoki ravni, nam vsaka posebej pusti v srcu prijetno doživetje. Za vsako je treba veliko truda in tudi samoodpovedi. Mar to ni vredno priznanja?
Primorske novice, 5. 4. 1957.

tehnične opombe

Odrski mojster Božidar Bratuž.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.