Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Antologijska uprizoritev, ki jo enostavno morate videti. "

Eugène Ionesco

Plešasta pevka

La Cantatrice chauve

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora. Igra je bila uprizorjena na isti večer kot Ionescov Delirij v dvoje.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

20. april 1995

o delu

Leta 1948, preden sem napisal Plešasto pevko, sploh nisem imel namena, da bi postal dramatik. Moja edina ambicija je bila, da bi se naučil angleščine /.../ in tako sem s tem ciljem pred očmi nekega dne, kakšnih osem ali deset let je tega, odšel ven in si kupil francosko-angleški učbenik konverzacije za začetnike. Lotil sem se dela. Marljivo sem prepisal iz svojega učbenika sezname "pogovornih fraz", da bi se jih naučil na pamet. A takoj ko sem jih prebral, sem ugotovil, da se ne učim angleščine, temveč vrsto presenetljivih resnic: da ima teden sedem dni, na primer (kar sem po naključju že vedel); ali da je pod spodaj, medtem ko je strop zgoraj - še en pojav, ki sem se ga sicer morda v temelju že zavedal, o katerem pa nisem še nikdar resno premišljeval ali pa sem celo kar pozabil nanj, zdaj pa se mi je nenadoma pokazal kot slepeče razodetje: osupljivo, in vendar nedvomno resnično.
/.../
Moj namen ni bil več, da izpopolnim svoje znanje angleščine: zamenjala ga je nova, širša ambicija, namreč da sporočim soljudem te temeljne resnice, ki mi jih je priklical v zavest moj francosko-angleški učbenik konverzacije.
/.../
/Plešasta pevka je vizija/ nekakšnega univerzalnega malomeščanstva, pri čemer je "malomeščan" utelešenje vsega banalnega, slogana, konformizma, kjerkoli in kadarkoli se pojavlja; in seveda se inherentni konformizem malomeščana izdaja v avtomatizmu njegove govorice. Besedilo Plešaste pevke, ali bolje, mojega učbenika angleške (ali pa ruske, ali portugalske, zaradi mene) konverzacije, ki je narejeno, kot je, se pravi iz že narejenih izrazov, iz najbolj očitnih banalnosti, kar si jih je mogoče predstavljati, mi je tako razkrilo skrivnost "govoriti in ne povedati ničesar", skrivnost govoriti in ne povedati ničesar zato, ker ni kaj osebnega povedati, odsotnost notranjega življenja, mehanično brezdušnost vsakdanje rutine: človeka, ki je popolnoma potopljen v svoj socialni kontekst in nerazločljiv od njega. Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustva, ker nimajo v sebi nobenih strasti; ne znajo več biti in zato lahko "postanejo" kdorkoli, karkoli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.
Eugene Ionesco, Notes et contre-notes, 1962

v medijih

Režiser je z izvrstnimi igralci ustvaril komedijsko vzdušje, ki vzbuja smeh, v končni govorici pa je ta smeh krhek in grenak, in še bolj izpostavlja odtujenost, ki obvladuje človeške odnose /…/ Igralci, vsi po vrsti, so to normalno nenormalnost posredovali s strogo preciznostjo, nanizali zabavno grotesko, ki ne slika vsebin, temveč današnji alienirani svet.
Marij Čuk, Absurdi našega početja, Dnevnik, 1995

Tauferjeva uprizoritev Plešaste pevke natančno vodi gledalca od soočenja s posamičnim primerom absurdnega komuniciranja in praznega besedičenja v družinskem krogu k prepoznavanju temeljnega absurdnega stanja sveta. Režiser pri tem natančno sledi dramatikovi zahtevi nenehnega ritmičnega in čustvenega stopnjevanja na videz monotonega dramskega ‘dogajanja’ ter zaostrovanja izkrivljenega položaja v silovit izbruh neobvladane nevrotičnosti, ki vodi v kaos.
Jernej Novak, Vojna, epilog absurda, Slovenec, 1995

Najzanimivejši večer, od katerega je občinstvo norelo od navdušenja, je bila Plešasta pevka v izvedbi Primorskega dramskega gledališča. V predstavi, v kateri je moška zasedba odigrala tudi ženske vloge, in je potekala v slovenskem jeziku, brez prevoda, je sijajna izvedba presegla jezikovne bariere. Slišati je bilo veliko glasnega krohota, tudi pri tisti veliki večini gledalcev, ki niso imeli pojma, da ta igra meri na nekomunikacijo, ki je v sami rabi govorice. Komična sproščenost, kakršna je zavladala med odrom in dvorano, je zbujala vtis, da je navzoč sam Ionesco.
Pablo Zanino: Prva, uspešno prehojena etapa festivala, 1997, Noticias (Porto Alegre, Brazilija)

Dva zakonska para, služkinja, ki prihaja in odhaja z odra, in nepredvidljivi gasilec, na štirih stolih izvajajo prave čarovnije z gestiko, prepredeno s tiki, ki aludirajo na čutnost, v nezadržnem dogajanju, polnem zapeljivosti in neubranljive privlačnosti. /…/
Plešasta pevka Primorskega dramskega gledališča je simfonija ritmov in tonalitet. Ti izhajajo iz njene odrske izvedbe, obdarjene z redkim šarmom igralcev, ki presega ovire nerazumevanja jezika, v katerem je bila igrana.
J.C.F.: Kolumbija in Slovenija, dva predstavnika dobrega gledališča. Strogost in zanimiva interpretativna iskanja, La Prensa, 1997 (Buenos Aires, Argentina)

Ocena: ODLIČNO
Načelo skrajne strogosti, ki jo zagovarja ta ansambel, izjemno bogati delo, ki obenem razkriva tudi svoj lastni asketizem.
Rafael Granado: Asketizem Slovencev. Plešasta pevka, v odlični izvedbi brez prevoda, Clarín, 1997 (Buenos Aires, Argentina)

Čeprav ni bilo mogoče razumeti besed, so bile Ionescove situacije jasne in človeško prepoznavne. /…/
Ansambel Primorskega dramskega gledališča iz Slovenije je prikazal izvrstno interpretacijo pred publiko, ki sicer ni razumela besedila, a je v predstavi vseeno zelo uživala. /…/
Vsak lik je igral svojo razgibano partituro, polno značilnih kretenj in podrobnosti. /…/
Slovenski ansambel je pod vodstvom Vita Tauferja izoblikoval najčistejšo obliko teatralnosti, v spoštovanju do mojstrskega dramatika, ki je svojo pisavo namenil odvečnosti govorice. Gostovanje v Córdobi je pri publiki znova obudilo spomin na lepo navado, da se povsem prepusti občutkom, tistim, ki jih lahko v njem zdramijo le veliki igralci, ne glede na to, od kod prihajajo in kakšen jezik govorijo.
B.M.: Absurd po slovensko. Izčiščena predstava »Plešaste pevke« požela burne aplavze v Univerzitetnem naselju, La Voz del Interior, 1997 (Cordoba, Argentina)

Taufer s to predstavo vrača gledalcem možnost prepoznavanja sebe in drugih v Ionescovih likih. A skozi ritem, ki teži k furioznemu finalu, postopoma uvaja zavest o skrajni nesmiselnosti našega lastnega obnašanja v podobnih situacijah.
Tako Ionescova Plešasta pevka v Tauferjevi režiji ohranja absurdni okvir, a ga tudi prerašča z novo teatralnostjo, skozi katero končni smisel mnogo bolje in bolj sveže komunicira z današnjimi gledalci.
Predstava je zgrajena iz premišljenih detajlov, izbrušenega ritma in tempa, disciplinirana, a hkrati tudi neizmerno energična.
Nives, Madunić, Izbrušena in sveža prepoznavanja Ionesca, Glas Slavonije, 1998 (Hrvaška)

Brez dvoma je to ena najboljših predstav na mednarodnem gledališkem festivalu Teatro a Mil v Santiagu.
Javier Ibacachve V.: Plešasta pevka absurdna kot še nikoli, La Secunda, 2001 (Santiago, Čile)

/Igralci/ razvijajo igro, ki se gradi (ali bolje, ruši) med pavzo in evforijo, kriki in tišino, kar daje težo igralski interpretaciji, še posebej kretnjam in modulaciji glasu, v tem so igralci naravnost čudoviti.
Travestitski predlog režiserja Vita Tauferja skuša redimenzionirati diskurzivno moč Ionescovega teksta, tako da poudari ironijo hladnih človeških odnosov današnjega časa, hkrati pa učinkuje kot močna vizualna privlačnost. S popolno frontalno razporeditvijo likov, ki gledalcem vzbuja občutek absurdnega in ekstravagantnega predavanja, in z vznemirljivo pasivnostjo gibov razvija značilen občutek zbeganosti. /…/
S to klasično postavitvijo Ionesca brezhibne slovenske skupine lahko potrdimo, da na koncu koncev ostaja pevka bolj plešasta kot kdajkoli.
Diego Casasnovas, Plešasta in travestit, El Nacional, 2001 (Caracas, Venezuela)

Smrt, ugašanje verbalnega bitja, pri katerem so besede le še goli zvok, je izpeljana skorajda ritualno, ekonomično, geometrijsko izmerjeno. Imaginacija, ki napeljuje tudi smrt imaginacije. V režiji Vita Tauferja in na sceni, ki ji dominira veliko nihalo, so igralci Plešasto pevko odigrali. natančno in brez igralskih samovoljnosti.
Muharem Pervić, Dva Ionescova dela, Politika, 2001 (Beograd, Srbija)


Stara dobra »anti-komedija«
Ionesco v Novi Gorici
Režiser Vito Taufer in dramaturginja Marinka Poštrak povezujeta Plešasto pevko, staro (1948), dobro Ionescovo »anti-dramo« o dveh angleških zakonskih parih, poveljniku gasilcev in plešasti pevki (ki se še zmeraj češe) z nekaj mlajšo (1966) enodejanko istega »absurdnega« avtorja, pri nas skorajda neznanim Delirijem v dvoje – in iz dveh iger naredita prav presenetljivo enotno odrsko predstavo. Ta je seveda od začetka do konca komična in zabavna, pri tem pa v svoji trdi in daljnosežni »aktualnosti« tudi kar precej huda in grozljiva. Farsa, toda z eksemplarično presežno vrednostjo.
Delirij v dvoje uprizarjajo v Novi Gorici kot logično nadaljevanje in kot finale vsega tistega absurdnega konverziranja, iz katerega je sestavljena Plešasta pevka in ki je, kot se pokaže, brez konca in brez začetka. Vse eno samo, strašno smešno vrtenje v praznem, govorjenje brez smisla in pomena, mlatenje slame, vendar – kot izjavlja Ionescov gasilski poveljnik – popolnoma »resnično in doživeto«. Pred koncem osebe sicer »postanejo živčne«, prično brez razloga, z zmeraj bolj neartikuliranimi glasovi kričati druga na drugo in angleška služkinja Mary – na veliko veselje gasilca – pove »pesmico« o ognju, ki bo prej ali slej požgal vse … Vendar se Plešasta pevka konča, kot se je bila začela. Zamenjajo se le vloge: v angleške fotelje, kjer sta prej sedela g. in ga. Smith, sedeta g. in ga. Martin ter začneta govoriti o natančno istih stvareh kot onadva prej. Vse bo šlo še enkrat od začetka, konca ni.
Konec odkrijeta Taufer in Poštrakova v Deliriju v dvoje. Pri tem se očitno navezujeta na neko Ionescovo opombo, češ da si zaključek Plešaste pevke (ki je kljub vsemu po nekakšnih klasicističnih pravilih zgrajena igra) »dejansko« predstavlja drugače: osebe bi morale »eksplodirati in se razbiti enako, kot je šla narazen njihova govorica, videti bi morali glave, ki se trgajo od teles, roke in noge, kako letijo po zraku.« In prav za to gre v Deliriju v dvoje: za »dejanski«, čutno nazorno nedvoumni, drastični in spektakularni konec »tragedije jezika«, kot jo zastavlja Plešasta pevka. Osebe imajo telesa sicer še vedno skupaj, le »svet« se jim kompletno in definitvino sesuje na glavo. – Ona in On, oba človeška eksempla brez imena, že sedemnajsto leto na koruzi, on zapeljivec, ona zapeljivka, besna, da bi zgirzla drug drugega, ponorela v neskončnih absurdnih prepirih npr. o tem, ali sta polž in želva ista žival, ali so vse insinuacije podle … Na ulici zunaj pa vojna, »svet je podivjal«, njuna hiša je na prvi frontni črti, vse se podira, naposled tudi njuno prešuštniško gnezdo, onadva pa zmeraj znova spet in vsemu navkljub v kregu in besu, zmeraj enako grozovito grozno in zadrto, predvsem pa noro komično, popolnoma smešno, brez smisla in pomena (ampak »resnično in doživeto« …) do konca, kajti prežita, Ona in On, drug na drugega tudi še potem, ko ni tako rekoč kamna več na kamnu, povsod samo še dim in pepel (najbrž od prav tistega ognja, o katerem nam je v Plešasti pevki deklamirala služkinja Mary), ko gre, skratka, z »jezikom« vred v nič tudi »svet«.
To je ta zgodba, ki jo iz dvojnega Ionescovega besedila sestavljata Taufer in Poštrakova: »tragedija jezika« in v istem tudi »parodija gledališča«, kot pravi avtor. Tragedija, ki je samo še farsa, in teater, ki je mogoč le še kot lastna parodija – ko ni razen »absurda« in razdejanja nikjer nič zanesljivega in samoumljivega več, ko je govorica narazen, besede brez smisla in razdejanje vsepovsod – in ko se človeška mesta podirajo pod bombami, glave in udi vsak zase frčijo po zraku, nihče od ljudi pa ne more iz svoje kože in zakričati pod gluhim nebom »dovolj!« … Vse samo še teater!; in v njem vse manj razlike med glumači in gledalci.
Predstava Plešasate pevke & Delirija v dvoje tudi v artističnem – komedijantskem – smislu ni slaba. Vito Taufer jo režira s premišljeno, konsekventno fantazijo. Prvi del pred železno zaveso, rahlo odškrnjeno po vertikali: na parketu, z visoko in strogo, »klasicistično« dosledno stilizacijo, ki seže do zadnjega detajla v diskurzu, gibu in mizansceni – drugi del v nizkem, horizontalnem prostoru s kulisami, v slogu trdega, natančnega »naturalističnega« posnemanja. Prvi del je počasno, preciozno monotono nalaganje nesmiselnih verbalizmov in dolgega, »pomenljivega« molčanja vmes; drugi je eksplozija slike. V prvi igri gre za abstrakten čas, ki ga odmerja gromozansko nihalo nevidne ure s svojimi zamahi in zveni; v drugi za konkreten, neznosno stvaren prostor, ki se z železno logiko svoje fizike podira prešuštnikoma (et comp.) na glavo. – Posebej je treba pohvaliti scenografa Aljošo Kolenca. – Tako v Plešasti pevki kot v Deliriju v dvoje gre za logorejo, ki ne bi bila smešna, če bi lahko bila tragična, če ne bi vodila vsega, kar je, neusmiljeno komično naravnost v »delirij« in naprej v »črno luknjo«.
A seveda ostaja smešna, ta dvojna dramatična ekshibicija starega dobrega modernista, kakor ji tudi strašljivosti ni mogoče odreči. Smešna nemalo zato, ker v njej zdaj tudi ženske vloge opravljajo moški (domislek, ki ga je Taufer dodobra preizkusil pred časom že pri Tartuffu), kar ustvarja distanco in hkrati stopnjuje »bufonado« – in nam vsemu navkljub ohranja nekakšno upanje, da se bomo mogoče zadnji hip le izmazali (?) …
Igralci predstavljajo svoje figure zanesljivo in presenetljivo, zlasti moški svoje ženske, vsi po vrsti s kapricioznostjo avtentičnih travestitov, z nekaj ironije na spolni rovaš in veselo razuzdanostjo (ter seveda z učinkovito pomočjo Alana Hranitelja, kostumografa): Ivo Barišič go. Smith, vitko, že malo osivelo, afektirano damo, ki v tesnem belem kostumu in z nakupovalno vrečko v rokah nenehoma drobenclja na visokih petah in izgovarja svoje absurdne povedi z nenadkriljivo fino feminilno eleganco; ravno tako Iztok Mlakar go. Martin v prav takšnih salonarjih idr., čokato, vendar nekam visokostno črnolasko s fantovsko frizuro, kar naprej prifrknjeno in čudno začudeno nad ljudmi in nad stvarmi; pa Stane Leban svojo fino groteskno karikirano, posmehljivo dobrodušno angleško služkinjo Mary; in nikakor ne nazadnje Radoš Bolčina, ki je Ona v Deliriju v dvoje: prelestna histerična manekenka z dolgimi nogami, plavolaska, vsa v rdečem, zraven pa tudi za glavo višja od svojega »zapeljivca«. Tega predstavlja Janez Starina kot že prej tudi gospoda Smitha: s suvereno, energično prezenco, z nekaj nujne agresivnosti in seveda rahlim cinizmom; Bolčina je v Plešasti pevki tudi zelo zanimiv g. Martin. Nevarno smešni poveljnik gasilcev je – kot v drugi igri, seveda logično, ponoreli Vojak – Peter Musevski.
Dobra, poučna »anti-komedija«, ki od vsega začetka ve, da se bo treba na koncu požvižgati na običajni happy end.
Andrej Inkret, Delo, 24. 4. 1995.

nagrade

  • Osrednji čilski dnevnik El Mercurio je Plešasto pevko proglasil za najboljšo predstavo festivala. V pregledu dogodkov so v rubriki Najboljše o tem dogodku zapisali: »Čilenci so se predali zapeljivcem. Primorsko dramsko gledališče jih je začaralo s slovensko verzijo Plešaste pevke. Soglasno so jo izbrali za najboljšo predstavo festivala, saj je tako občinstvo kot kritike navdušila z asketsko scenografijo in tremi suverenimi ženskimi vlogami v podobi travestitov ter z ne ravno preprostim humorjem.« (Gledališki festival je pritegnil 210.000 gledalcev, 28. 1. 2001)
  • Ivo Barišič - Nagrada ZDUS 1996, med drugimi tudi za vlogo Gospe Smith

festivali in gostovanja v tujini

- Mestno gledališče Brno; Beskidsko gledališče Novy Jičin, Češka,
- Klub Reznicka Praga, Češka
- III. hrvaški festival malih odrov, Reka, Hrvaška
- Gledališče pod Palmovko Praga, Češka
- Nemško-lužiškosrbsko nacionalno gledališče Bautzen – Budyšin, Nemčija
- Ohridsko poletje, Makedonija
- Heraklejski večeri, Bitola, Makedonija
- 4. mednarodni gledališki festival Porto Alegre em Cena, Brazilija
- Mednarodni gledališki in plesni festival P.R.I.M.E.R., Buenos Aires, Argentina
- festival Muestra Internacional de Teatro Cordoba, Argentina
- Borštnikovo srečanje, Maribor
- Teatar ITD Zagreb, Hrvaška
- Narodno pozorište Tuzla, BiH
- Festival Sarajevska zima, BiH
- Pariz, Francija
- Festival Internacional Teatro a Mil, Santiago, Čile
- Valparaiso, Čile
- XIII. Festival Internacional de Teatro de Caracas, Venezuela
- Atelje 212 Beograd, Srbija
- Dnevi slovenske kulture , Pula, Hrvaška

druge opombe

13.3.1999 - 100. predstava
3.12.2002 - 150. predstava

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 01. 02. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Izven.
  • 06. 02. 2008 ob 11.30. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 22. 04. 2008 ob 19.00. Lendava
  • 26. 05. 2008 ob 11.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.