Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Juan Radrigán

Hribovke

Las Brutas

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

koprodukcija

SNG Nova Gorica in Prešernovo gledališče Kranj

tehnika

  • Šepetalka
    Srečka Birsa / Katarina Lotrič

premiera

23. junij 2003, Grad Rihemberk, Branik
Druga premiera 11. oktober 2003, Prešernovo gledališče Kranj

v medijih

SAMOMOR KOT KONEC ČLOVEŠKE BEDE
Premierna koprodukcijska uprizoritev Hribovk na dvorišču Rihemberškega gradu


»Smo kot kaktusi, ki poženejo iz zemlje, so nekaj časa zunaj, potem se pa posušijo in odmrejo, in nihče se niti ne zaveda, da so kdaj bili,« pravi ena izmed hribovk oziroma se izpiše replika avtorju istoimenskega dramskega dela Juanu Radriganu.
Čilenec, ki se je pisanja lotil kot samouk, prerasel pa v enega najpomembnejših sodobnih latinskoameriških dramatikov, se je z dramo z originalnim naslovom Las Brutas neposredno navezal na resničen dogodek. Pred tridesetimi leti so visoko v Andih namreč našli trupla treh žensk – sester Quispe Pastin –, privezanih okrog pasov in obešenih na ogromno skalo. Njihovo zadušitev je potrdilo poročilo o avtopsiji, premišljeno naravo skupne smrti je dokazovala najdba pomorjene živine, o njej pa je zgovorno pričal že resigniran izraz njihovih obrazov.
Radrigan se je osredotočil na poslednji izsek njihovega življenja, na čas sklepa za ultimativno dejanje in nanj vplivajoče dejavnike. Sestre je prikazal v luči brezupnosti enoličnega vsakdana, uničenih življenjskih možnosti in zatrtega obupa. Predstavil jih je kot zapuščene in same sebi prepuščene ženske, ki lahko spremembo v poteku bivanja doživijo, v kolikor se odločijo (po zgledu ostalih »hribovcev«) za odhod iz civilizacijskemu razvoju odmaknjenih krajev.
Uprizoritev Hribovk, ki je nastala v koprodukciji Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj, je težko dostopno okolje čilenskih Andov v ponedeljek, 23. junija, premeirno predstavila na dvorišču Rihemberškega gradu. Ambientalno postavitev je sooblikovala mešana ustvarjalna ekipa, vodil pa odmevni čilenski režiser Marco Antonio Monsalve Ulloa, ki smo ga pri nas lahko spoznali ob gostovanju čilenske izvedbe groteskne drame Zorana Hočevarja 'm te ubu! (na letošnjem Tednu slovenske drame v Kranju in nato še v PDG).
Iz Čila je prišel tudi scenograf Oscar Emilio Abarzza Merino, ki notranjosti grajskega obzidja ni pretirano dodatno označeval, ampak izkoristil njeno »ponudbo«. Tako je bil hišni interier zamejen na straneh z dvema poslikanima stenama, v ozadju pa z delom grajskega zidu, ki vsebuje tudi vrata, skozi katera so nato vstopale in prostor zapuščale sestre. Drugače se je zgodilo z obiskovalcema, ki sta v njihovo, z gorskemu okolju tipičnimi scenskimi elementi opremljeno izbo, prihrumela z nekoliko dvignjenega dela dvorišča. S takšnim mizanscenskim postopkom je bila učinkovito zaznamovana razlika med zaprtim in odprtim svetom oziroma sestrsko zvezanostjo in njihovo odmaknjenostjo na eni ter vihravo, burkaško zapeljivostjo potujočega trgovca Javiera (Pavel Rakovec) in posebnostjo njegove spremljevalke (norico Mujer je z izrazito gestiko in mimiko ter priučeno slovenščino interpretirala čilenska gostja Cecilia Carvajal) na drugi strani.
Trk dveh svetov je obenem podčrtal osnovni dramski vozel, ki so ga spletali že predhodni pogovori, docela pa se je oblikoval ob spoznanju razžirajoče skrbi treh sestra. Preko srečanja z Javierom postane namreč jasno, zakaj ljudje zapuščajo gorske kraje in kakšna pričakovanja gojijo do nedoumljivih mestnih izumov, kakršen je na primer »letrika«. V nasprotju z ostalimi gorskimi prebivalci pa že ostarele sestre niso pripravljene na odhod in soočenje s tujim (kar Radrigan izpelje z mestoma prav humornimi, četudi ob premisleku bridkimi dialoškimi deli).
Odpor je v največji meri izražen pri najstarejši Justi (Teja Glažar), posebno ob njeni pretresljivi ter namenoma ne povsem dokončani izpovedi grozovite življenjske izkušnje, zaradi katere ne zmore videti v ljubezni nič rožnatega, kakor se to dogaja pri najmlajši, hrepeneči in občutljivi Luciani (Nina Valič). Cinična življenjska drža, za katero pa se skriva zatrto upanje, je lastnost srednje sestre Lucie (Barbara Babič).
K psihološko in telesno poudarjenim interpretacijam je veliko prispevala tudi ruralnim in podnebnim razmeram primerna kostumografija – zanjo sta poskrbela Nury Nunez in scenograf Abarzza –, ki je izpostavila tudi kontrast med nečimrnostjo meščank, o kateri pripoveduje barantaški Javier, in možatostjo revnih, za razgibanost življenja prikrajšanih hribovk.
Boleča, zaradi resničnosti naravnost tragična zgodba treh sester, ki so se odločile, da svoja življenja raje končajo, kot pa nadaljujejo v enoličnem, trpkem minevanju ali zamenjajo z neznanim, se je na dvorišču Rihemberškega gradu na dan premiere uskladila tako s tamkajšnjim okoljem, kakor tudi s takratnim vremenskim stanjem. Oglašanju braniških psov se je pridružil veter, temu pa še bliskanje in oddaljeno grmenje. A do dežja ni prišlo. Odrešitev je sestram lahko prinesla le smrt.
Ana Perne, Primorske novice, 8. 7. 2003

gostujoči igralci

Cecilija Beatriz Carvajal Fernandez

Diplomirala je na Academia Teatro Imagen v Santiagu leta 1997. Igrala je tako v filmih, telenovelah in televizijskih serijah kot v gledaliških predstavah najpomembenjših čilskih gledališč (Teatro Nacional Chileno, Teatro La Machina, Compania Teatro Imagen in Deus Ex Machina). Med drugimi je sodelovala tudi pri čilskih uprizoritvah slovenske igre 'm te ubu Zorana Hočevarja (2002) in Evripidove Elektre (2003). Udeležila se je tudi različnih mednarodnih festivalov in seminarjev.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.