Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Fernardo de Rojas

Celestina

La Celestina

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Po prevodu Nika Koširja. Tragikomedija o Kalistu in Melibeji.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonska mojstra
    Stojan Nemec in Marko Slemenšek
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

25. junij 1998

v medijih

OH, TA GREH IN KAZEN
Primorsko dramsko gledališče – Celestina


Začne se v zgodnjem mraku v Brdih, na ploščadi pred enim od štirih stolpov v šmartenskem obzidju (leksikon slovenskih krajev pove, da je Šmartno primer »srednjeveške utrdbe« in da stoji »v dominantnem položaju nad vsem brdovjem«) takole; papirnat bel balon napolnijo s toplim zrakom, da se vzdigne in lebdeč v brezvetrju počasi zaplava v še zmeraj svetlo nebo kakor duša grešnega-sporkorjenega človeka. Zdaj izza obzidja prijaha na oslu zares mogočno matronasta Celestina, se na široko ustopi pred mestnimi vrati in zapoje čudno pesmistični, obenem pa razuzdano veseljaški song (avtor songov je Milan Jesih), v katerem je filozofija te zvodnice – coprnice: »Svetu zlo je dalo mero, zlo edino mnogotero … « Nato skupaj z njo kakor v procesiji krenemo po ozki ulici skoz mesto do glavnega trga. Pred cerkvijo vidimo ljudi v razkošnih oblačilih, kakršna se danes ne nosijo več; med drugimi lepo mlado Melibejo in enako mladega lepega Kalista, kako se na prvi pogled zaljubi vanjo in takoj zatem še tudi dvoje prav dobrih lahkoživk, ki nas skušata zvabiti v svojo javno hišo. Na mestnem trgu posedemo pred pročelja starih kamnitih hiš okrog dveh odrov – tu nam je slednjič postavljena na ogled »tragikomedija o Kalistu in Melibeji«, »da o Celestininih računih pri tem niti ne govorim«, ki pa doživi definitiven finale potem spet na ploščadi pred stražnim stolpom.
Tragikomedija je iz Španije in je stara skoraj toliko kot mesto, kjer jo gledamo ta poletni večer, ko je vse po meri človeške kože (skorajda tudi duše) – in glavni čar Celestininega teatra je prav v tem tesnem in obenem rahlem »stiku«, ko se zdi, kakor da se je čas, ki je vmes, v tem prostoru zgostil in da je vse tisto, kar je bilo že zdavnaj, zdaj znova tu – seveda predelano v »teater«, samo še kot »igra«, ki ima z nami, kakršni danes smo, hvalabogu, samo »spominsko«, le tako rekoč »estetsko« zvezo – naj bo »svet«, ki nam ga pokaže Celestina, v svojem bistvu še zmeraj isti, vsaj enako zavozlan in protisloven in »brezizhoden«, pri tem pa neizogibno tudi smešen, kakor je očitno bil že pred petsto leti.
Režiser Zvone Šedlbauer ve, da je Rojasova Celestina, vsaj danes, samo še komedija, le malo (ali nič) tudi moralistično poučna zgodba o grehu in kazni – če je to sploh kdaj bila – komedija, čeprav je brez običajnega srečnega razpleta, glavni junaki pa kot v tragedijah prej ali slej skoraj vsi mrliči. Njegova dramaturška priredba obsežnega (prvotno negledališkega) izvirnika postavlja v središče podobo nekega prevrtljivega in brezobzirnega človeškega sveta, ki noče in ne zmore verjeti v nikakršno »višjo« vrednost ali imperativ »več«, ampak skuša nenehoma v zmeraj enakem strastnem norem lovu za zmeraj enako frivolnostjo, seksualno-finančnimi malverzacijami ipd. le še samega sebe držati za rep, dokler se pač v vsesplošnem divjanju in zmedi samo v sebi ne izčrpa in se naposled samo tudi »tragično« ne pokonča …
Šedlbauerjeva Celestina ostaja pri vsem tem komedija, ki ji je cinizem tuj; in četudi se konča enako, kot se je začela, s tistim neznosnim filozofskim klicajem, da je »zlo edino mnogotero« položeno v samo jedro sveta – je to igra, ki vozla svoje (tragi)komične peripetije in norčije iz radoživosti, tudi iz »naivnega« čudenja nad očitno zmeraj enako neizogibnimi človeškimi stvarmi, zraven pa seveda iz sproščene, suverene ironije, tako da ji prav kot komediji nič ni in ne more biti tuje in da lahko na koncu svoje komedijske morilce-mrliče z zvodnico-coprnico Celestino na čelu z odpuščajočo ljubeznivostjo mirne duše pošlje kot kake angele v nebesa …
Kot rečeno, se je uprizoritev v prostorskih aranžmajih (ob natančno premišljeni pomoči arhitekta Vojteha Ravnikarja, naravnost blestečem kostumografskem prispevku Svetlane Vizintin in nenazadnje tudi komponista Urbana Kodra) zares duhovito vključila v »naravne« ambiente starega Šmarja. Tudi igralci so sledili režiserju z dobro domiselnostjo in požrtvovalno komedijsko kondicijo, tako da sta dobri dve uri minili na mah.
Ob Ljerki Belak, ki je z mogočno polnokrvnostjo in s svojim že preizkušenim humorjem odigrala naslovno figuro, so se v ansamblu posebej močno zapisali v spomin: Radoš Bolčina kot smrtno resni, obenem pa ves čas tudi na lasten račun posmehujoči se zaljubljenec Kalisto, Nataša Konc kot na pogled eterično visokostna, pod svojimi prosojnimi krilci in kožo pa – seveda – več kot temperamentno poltena Melibeja, Lara Jankovič kot naivka-lahkoživka Areusa (iz Celestininega krožka), Rastko Krošl kot smešno jecljavi Kalistov služabnik Sosia (ki pa spregovori gladko, če ga ženska roka prime na pravem mestu), Bine Matoh kot Melibejin oče Pleberij, nad vsem živim pristno in obenem iornično zgroženi Šedlbauerjev rezoner, idr.
Poletno gledališče na prostem v polnem, kar se da pravem, resnem in komedijantskem obsegu te besede.
Andrej Inkret, Delo, 27. 6. 1998.

nagrade

  • Radoš Bolčina - nagrada Sklada Staneta Severja za igralske dosežke v slovenskem poklicnem gledališču, med drugim tudi za vlogo Kalista, 1998

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Jure Modic, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Stergulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpi; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberki Mojca Makarovič in Jana Jakopič. Ženske kostume so izdelale Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc in Marica Hibscher; moške kostume je izdelal Ivan Kamnar; čevlji: čevljarstvo Vodeb; klobuki: Astrid Čehovin. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec. Scenski slikar Branko Drekonja.

* Glasbo izvaja Orkester RTV Slovenije (dirigent Urban Koder, solistka mezzosopranistka Mirjam Kalin); posneta je bila v studiu 26 RTV Slovenija (tonski tehnik Jani Luzner).

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.