Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Samuel Beckett

Konec igre

Fin de Partie / Endgame

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

premiera

28. januar 1999

v medijih

METAFIZIČNA FARSA

Naj zapišem takoj na začetku: to je dobro narejena, to je velika prestava. Režiser, tudi scenograf in kostumograf Vito Taufer, dramaturginja Marinka Poštrak in igralci Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Baraba Babič in Boris Mihalj so izredno precizno, nazorno in sugestivno utelesili duha te skrajno radikalne, mračne in surove, vendar tudi neubranljivo komične Beckettove drame.
Čeprav nastopajo v Koncu igre samo štirje ljudje – mislim, da jih Beckett tudi v drugih dramah nima več –, je tu vse, kar je treba za kompleksno, bistveno, pri tem pa osupljivo konkretno individualizirano sliko človeškega bitja, kako je postavljeno pred svojo poslednjo, temeljno in nepremagljivo, recimo usodno, čez-človeško resnico. Podobno kot v klasičnih tragedijah; poznavalci (npr. Jovan Hristić) ugotavljajo, da je Beckett patos stare tragične igre prignal do konca in v tem smislu upravičeno, mogoče kot zadnji v liniji, ki teče od Grkov do Ibsena, obveljal za »klasika«. Beckett tragične resnice ne pripisuje več tej ali oni transcendentni sili, ki bi gospodovala nad človeškim bitjem, določala meje njegove svobode in sankcionirala njegovo nadutost, oziroma subjektivistično samo-voljo, pač pa jo odkrije kot imanentno in nepresegljivo dejstvo človeškega življenja samega.
V Koncu igre ne gre več za religiozne, etične, zgodovinske, družbene itd. ideje in imperative, ki naj jim bo človek pokoren in zaradi katerih trpi (ali povzroča trpljenje drugim), pač pa za tisti poslednji položaj, v katerem se v nekem trenutku najbrž znajde vsakdo – ko se pokaže, da so vrednostni sistemi dvomljivi in da je človek v zadnji konsekvenci dejansko »obsojen« le na svojo telesnost, mizerno idiotsko odvisen od svojih organskih moči. Beckett človeka ne banalizira in ga ne reducira na telo, piše Hristić: problem ni v tem, da ostane človeku nazadnje samo telo, ampak v tem, da brez telesa ne more, kajti to je njegov »materialni vzrok« in v tem seveda pogoj za vse, kar nekdo v življenju stori in pomeni. Telo je v Beckettovih igrah »točka pogleda«, optika in kriterij, ki pokažeta človekov bedni, dejanski in poslednji facit …
Tako gre v Koncu igre za »dramo« tistega najbrž neizogibnega trenutka pred koncem, ko ni nič, kar je človek v življenju storil in pomenil, več njegovo, ampak le še stvar drugih; ko razen smešno grozljivo nebogljenega telesa človeku ne ostane drugega, kvečjemu še razbiti, groteskno senilni drobci spomina na nekaj, kar je nekoč »morda« bilo in česar nikjer ni več. Z drugimi besedami – ko se pokaže, da je razen peze odsluženega telesa varljivo vse, in ko je vse samo še mučno smešno ponavljajoče se čakanje konca igre, s katerim bo »morda« prišla odrešitev.
Kot že rečeno, uprizarjajo v Novi Gorici to »metafizično farso« z maksimalno zbranostjo in domiselnostjo, obenem pa v natančnem skladu z Beckettovimi fragmentarnimi dialogi in odrskimi napotki, predvsem s prav izjemnim občutkom za ambivalentnost Beckettove gledališke govorice, nenehoma na robu med melodramatično strašljivostjo in komedijantskimi sarkazmi, vsiljivo prisotno predmestnostjo (človeških) stvari in subtilnimi poetičnimi stilizacijami, konkretnostjo in distanco. – Velik, visok, pri tem pa zaprt, klavstrofobičen prostor je to, izza vrat v ozadju se vali vanj ves čas čudna megla, lebdi in se razblinja, kakor da se nekje zunaj dokončuje veliko uničenje. Čeprav so vrata in visoko v stenah dvoje oken, od tod ni mogoče oditi nikamor in zunaj ni mogoče zaznati ničesar, vse je sivo, »svetločrno«. Vse, kar sploh še je, je tu – očitno in nedvoumno stisnjeno v to mračno mogočno »zaklonišče«, hkrati pa je vse, ravno tako očitno in nedvoumno, tu samo še gledališče – tater, ki prikazuje samo še tragikomičen »konec igre«.
To igro – med slepim, hromim, toda nedvoumno gospodujočim Hammom, brez moči odloženim v invalidski voziček, Clovom, služabnikom, ki mu streže s fatalno privrženostjo, a tudi z nemočno jezo in sovraštvom; in med starima dvema, očetom in materjo, ki sta brez nog vsak v svoji kanti za smeti, že vsa dementna, a še zmeraj, edina, z neko nemogočo ljubeznijo pripeta drug na drugega – speljejo novogoriški igralci kratko in malo briljantno dosledno od začetka do konca. – Radoš Bolčina svojega Clova kot groteskno togo poskakujočo figuro klovna s komičnim, zdaj vzkipljivim, potem spet nebogljenim falzetom, Barbara Babič šemasto pokroviteljsko starico Nell, kakor da se v svojem smetnjaku z zamolklo živo govorico vzdiguje z odsekanimi kretnjami iz zagrobja, Boris Mihalj svojega Nagga kot groteskno bradato karikaturo, a s presenetljivo nežnim plahutanjem dlani in prstov, ki že samo pove vse o ždenju bivšega očeta med smetmi. In Ivo Barišič kot Hamm, hromec-slepec, edini povsem stvaren, s policilindrom nad praznimi očmi, z brezhibno elegantno obleko in gosposko gestikulacijo – ravno tako do zadnje podrobnosti premišljena, mojstrsko sestavljena figura katastrofičnega človeka.
Andrej Inkret, Delo, 2. 2. 1999.

nagrade

  • Radoš Bolčina - nagrada Veljka Maričića za najboljšo glavno moško vlogo za Clova v uprizoritvi Konec igre, 6. Hrvaški festival malih odrov, Reka, Hrvaška, 1999
  • Radoš Bolčina- Borštnikova nagrada za vlogo Clova v uprizoritvi Konec igre, 34. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1999

festivali in gostovanja v tujini

• 6. Hrvaški festival malih odrov, Reka, Hrvaška, 1999
• Festival ob otvoritvi sezone v HNK Split, Hrvaška, 1999
• 34. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1999
• HNK Zagreb, Hrvaška, 1999 (dve predstavi)
• Primorski poletni festival, Izola, 2000

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Davorin Kodrič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Igor Martelanc, Jure Modic, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Stergulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberki Mojca Makarovič in Jana Jakopič. Kostume so izdelale Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec. Scenski slikar Branko Drekonja.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.