Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Angelo Beolco Ruzante

Muhca

La Moscheta

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

premiera

17. junij 1999

v medijih

KO IZBRUHNE »NATURA«
Muhca – duhovita predstava PDG z izvrstnimi igralci


Komedijo Muhca italijanskega dramatika Angela Beolca Ruzanteja, zadnjo premiero letošnje sezone novogoriškega Primorskega dramskega gledališča, bi prejšnji četrtek morali uprizoriti na odprtem prizorišču v Kanalu, vendar so jo zaradi dežja prestavili v gledališče. Ne dež ne dvorana pa predstavi režiserja Georgija Para nista odvzela radoživosti in komičnosti, ki sta vse do konca stopnjevali smeh publike.
Muhca Angela Beolca Ruzanteja, napisana pred več kot štiristo leti, še danes deluje kot prava eksplozija življenjske energije v vsej njeni raznolikosti. Skozi najneverjetnejše peripetije, hudomušnosti in potegavščine preprostega, življenje prekipevajočega kmeta Ruzanteja, ki je emigriral v mesto, nas iskriva Beolcova odrska govorica, med drugim pripelje tudi do ponovne potrditve dejstva, da svetu pač vladajo moški, njim pa, se ve, ženske. In obojim, tako vsaj pravi Ruzante, njihova »natura«. Ta je tista, ki potem zakrivi vse mogoče. Med drugim tudi to, da si Menato želi sosedove žene, v katero je noro zaljubljen, saj se ljudje svoji »naturi« pač ne moremo upreti. Da bi prišel do cilja (beri do Ruzantejeve Betie), si izmisli zvijačo, v katero spelje soseda. Dogodki pa se zvrtijo drugače, kot si je predstavljal.
S tem se v Muhci razpre komični prostor potegavščin, bistroumnosti, samoironije, nesmislov in izobilja domišljije, ki ga je režiser Georgij Paro ujel in presnovil v izjemno komunikativno, živo odrsko govorico. Njeno komičnost je gradil na besednih igrah, klovnovskih gegih ter asocijacijah, kakršne je recimo povzročalo nesramno oglašanje tube, medtem ko je bila Betia pri sosedu, Ruzante pa na vrtu. Noto pristnosti in neposrednosti je celoti dodalo še primorsko narečje, v katerega sta Beolcov tekst odlično prevedla Srečko Fišer in Iztok Mlakar.
Ljubezensko avanturo, v kateri na koncu ni zmagovalca, saj vsak od vpletenih skuša izkoristiti slabosti nasprotnika, ne da bi mu bilo pri tem treba prevzemati odgovornost za svoje početje, je režiser Paro vpel v okvir gledališča v gledališču. Tako se nam na začetku predstavi skupina potujočih komedijantov in nas vpelje v zgodbo, ki nam jo bo odigrala. Da je to igra v igri, nas režiser nekoliko medlo spomni še z nekaj nemimi vstopi igralcev v kostumih commedie dell'arte, ki označijo, da se je dan prevesil v noč, ilustrirajo Ruzantejeve blodnje, na koncu pa osebam iz zgodbe prinesejo napitek, da se ti ponovno prelevijo v potujoče igralce in zapojejo zaključni song.
Glavnega junaka Ruzanteja je z mnogostransko uporabo vseh igralskih sredstev silovito odigral Radoš Bolčina. Z močjo burkeža, bahača njegov akrobatsko spretni Ruzante ves čas preplavlja oder. Lastni so mu tako sprenevedanje, zvijačnost in robatost kot strahopetnost in nežnost. Ko pa se okrutne stvarnosti preprosto ne da več prenesti, si »furbasti« Ruzante poišče zatočišče v svetu svoje domišljije.
Zaljubljenega in od Betijine lepote zaslepljenega, pa vendarle pretkanega »kompareta« Menata, je z vso mero posluha za človeške šibkosti odigral Janez Starina. Lara Jankovič je polnokrvno oblikovala zapeljivo, spogledljivo Betio, ki ve, kaj hoče, in čeprav je tudi sama polna zvijač, se mora na koncu, za ponovno vzpostavitev miru, vendarle ukloniti in se vrniti k možu. Vojaka Tonina, mestnega gizdalina, ki mu neugnani kmet Ruzante naganja strah v kosti, vse dokler se ne polasti Betie, je duhovito uprizoril Iztok Mlakar, vseveda soseda pa je bila Nevenka Vrančič.
Po izbruhu »nature«, ki je junake neusmiljeno zapletla v vrtinec spletk in nasilja, si na koncu vsi želijo počitka ter ponovne vzpostavitve prijateljstva, čeprav vsak pri sebi dobro ve, da »kakor v vetru trs je brez obstanka in in miru«.
Lea Širok, Primorske novice, 22. 6. 1999.

festivali in gostovanja v tujini

• Primorski poletni festival, Koper, 1999 (2 predstavi)

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič;
rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Igor Martelanc, Jure Modic, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Stergulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberke Jana Jakopič, Slavica Ličen in Mojca Makarovič. Kostume so izdelale Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.
Scenski slikar Branko Drekonja.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.