Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Pierre de Marivaux

Disput

La Dispute

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Slovenska praizvedba

tehnika

  • Inspicient
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek

premiera

12. junij 1997

v medijih

PREREKANJE O NEZVESTOBI

Marivauxovo rokokojsko igrivost – in v njej ljubezen kot osrednjo temo njegovega teatra – Voltaire duhovito označuje kot »nič na pajčevini«; v to oznako je očitno »skril« tudi ironijo, ki z njo Marivaux spreda »pajčevino« kapriciozne aristokratične družabnosti pariškega osemnajstega stoletja. Marivaux v Disputu preskuša temo ljubezni predvsem z vidika erotične stanovitnosti ter gledalcu dopoveduje, da sta junaka ljubezenskih prevar »od vajkada do danes« oba: on in ona. Pri tem je pravzaprav manj pomembno, kdo (je) prvi greši(l), če nezvestoba pač že sodi med »grešnosti«.
Režiser novogoriške uprizoritve Disputa Vito Taufer in njegovi navdihnjeni sodelavci – med temi še posebej dramaturg Fišer – ljubezensko nestanovitnost interpretirajo tako, kakor da bi jo bil Marivaux »upesnil« zdaj, ta hip in tu. Res je doslej Taufer s klasiki pravzaprav zmeraj ravnal sodobno. A zmeraj ali vsaj marsikdaj tudi ne prav rahločutno, če ne kdaj kar hlastno (npr. pri Čehovu ali Linhartu ali Laibchu). Toda za Marivauxa je izumil presenetljivo učinkovit, direkten, preprost in minuciozen, malodane akademski 'sporočevalni' slog: zračnost, svetloba, sproščenost, neposrednost, neobloženost. V odprtem, praznem, z efektno svetlobo opremljenem scenskem prostoru, v nekapricioznem 'menuetu' nestanovitnih ljubimcev (duhovito podvojevanih v 'vodnem' zrcalu na prosceniju), v kaskadah malodane polemično iskrivih dialogov, podloženih z ironičnimi svežinami, ki slavijo cinični presežek, ko se iz zemlje vzdigneta 'angelsko' zvesta in enako izumetničena Dina in Meslis (Ristićeva in R. Krošl), celo v logičnem, samoumevno aktualnem gagu, ko se skozi odprtino zadnje stene teatra pripelje mercedes z japijevskim Princem (Starina) in mično Hermaine (Tetičkovičeva). In seveda z zares sproščeno, humorno stilizirano igro vseh protagonistov: temperamentne, najbolj všečno, kar vihravo nestanovitne Egle (Lara Jankovič), njenega upravičeno nekoliko plašnejšega ljubimca Azorja (Iztok Mlakar), elegantno nečimrne Adine (Barbara Babič), 'okorno' vetrnjaškega Mesrina (Radoš Bolčina) ter pedagoško prisrčnih, črnopoltih Carise (Metka Trdin) in Mesrou (Ivo Barišič). V treh besedah: duhovito, vitalno, današnje. Ali še drugače: konec dober, vse dobro.
Vasja Predan, Razgledi, 26. 6. 1997.

festivali in gostovanja v tujini

• 32. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1997

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Jure Modic, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Stergulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberki Mojca Makarovič in Slavica Ličen. Kostume sta izdelali Nevenka Tomašević (vodja) in Marinka Colja.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.