Skrivno oko

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

premiera

11. maj 2000, Kulturni dom v Gorici, Italija

o delu

Medtem ko se igralec in igralka, zakonska partnerja, pripravljata na uprizoritev nove igre, igralec opazi nenavadno naklonjenost med svojo ženo in režiserjem. Ali je njuno razmerje čisto profesionalno ali gre za spolno privlačnost? Ali spita skupaj? Ali je vse samo plod njegove domišljije? Dialogi in karakterji se v igri sestavljajo in razstavljajo kot duhovita zloženka. Zgodba o zlaganosti naših življenj je hkrati inteligentno zabavna komedija.

Steven Dietz, eden najbolj znanih in plodovitih predstavnikov najmlajše generacije ameriških dramskih piscev in režiserjev, je napisal celo vrsto iger, za katere je prejel že nekaj nagrad in ki jih veliko uprizarjajo predvsem v Ameriki pa tudi drugod. Skrivno oko (1996) bo v našem gledališču doživelo prvo slovensko izvedbo, hkrati pa bo to sploh prva predstavitev avtorja pri nas. V predgovoru h knjižni izjavi je avtor zapisal: "Igra o lažeh mora biti komedija, saj nas samo smeh lahko pripravi do tega, da uvidimo resnico, ki nam ni povšeči. Edino smeh je dovolj velikodušen, da nas je voljan skozinskoz spremljati, poslušati naše slabosti in naše vsakdanje debakle... in nam vzbuditi misel, da bo naslednjič, naslednjič, drugače." Skrivno oko je napisano kot spretno stkana mreža ognjemetnih prizorov in nenavadnih razkritij, v katero se gledalec vse bolj zapleta in vse globje prodira v skrivnostna medsebojna razmerja protagonistov.  Vrtoglavo komedijo o sumničenju v ljubezni in zakonu je režiral Lary Zappia, ki se je pred leti z izredno uspešno predstavo Dva J. Cartwrighta že predstavil novogoriškim gledalcem. Kljub temu, da sodi v mlajšo generacijo hrvaških režiserjev, ima v gledališču  bogate izkušnje: kot asistent je sodeloval pri projektih režiserjev Petra Marka Schifterja, Christopherja Martina, Marca Sciaccaluge, Vittoria Gassmana idr., režijsko oblikoval okoli petindvajset lutkovnih, opernih in gledaliških uprizoritev, v hrvaški jezik prevedel nekaj dramskih del, sodeloval pri ustanovitvi reškega gledališča HKD Teatar, bil več let umetniški vodja Hrvaškega narodnega gledališča “Ivan pl. Zajc” na Reki, zadnji dve leti pa se je posvečal magistrskemu študiju iz gledališke režije na Univerzi v Calgaryju v Kanadi. Od leta 1995 je tudi član Dramatic Theatre Committee pri International Theatre Institute (UNESCO).  

v medijih

IZVRSTNA DESERTNA AVANTURA
Predstava Skrivno oko PDG je rdeče strastna, črno zabavna in z resnico za desert

Zadnja predstava Primorskega dramskega gledališča Skrivno oko, katere premiera je bila v četrtek, je prvovrstna avantura. Ni čudno, da so jo uvrstili med deset najpogosteje igranih predstav na ameriških odrih v letu 1998. Ima namreč vse, kar mora imeti igra, da je dinamična, pronicljiva, dramatična, zabavna in resnična hkrati. Pa še nekaj ima: odlične igralce!
»Študij te predstave je bil med najelegantnejšimi in tekočimi, kar sem jih delal v življenju. Čisti užitek, pravcati gledališki trening, čisti šport!« S takšnim navdušenjem je o predstavi na tiskovni konferenci govoril Peter Musevski, ki v njej odigra glavno moško vlogo.
Ameriški dramatik Steven Dietz iz Arizone se je sprehajal po nekem hotelu v Kentuckyju, in ko se mu je oko ustavilo v odprtih sobah z razmetanimi posteljami, si je zamislil prizore o tem, kaj vse se (lahko) dogaja za zaprtimi vrati … Od trenutka, ko si je rekel: »Ta misel je seksi,« pa do trenutka, ko je pet igralcev PDG z lahkotno strastjo odigravalo Skrivno oko na goriškem odru, so minila natanko štiri leta. Ni torej potrebno posebej poudarjati, da je predstava aktualna, sodobna, še več, še vedno trendovska.
Tematika se dotika vsakogar: izvrstna vročica varanja, zahrbtna moč ljubosumja in vse te »plemenite« laži. Desertni detajli: kaj je tisto, kar »preskoči«, da lahko govorimo o varanju? Že sama misel, domišljija, poželenje ali šele telesni stik? Odgovora ne ve niti vaš osebni psihoanalitik. Naslednji desert: varanje samo po sebi niti ni tako zelo problematično, kot je strah varanega, da bo izgubil ljubljeno osebo. Zato si dopovedujemo, da si vse le domišljamo. Vsebina, za katero je poskrbel Steven Dietz, je mnogoplastna, forma, za katero stoji hrvaški režiser obetavne mlade generacije (z beograjsko in kanadsko diplomo) Lary Zappia, dosledno sledi vsebini.
Da, prav ima dramaturginja Tea Rogelj, ki pravi, da ima predstava formo ruske babuške: igra v igri, in znova igra v igri in spet in spet, kjer smo s svojo igro prisotni tudi mi. Kot igralci, režiserji, detektivi, psihoanalitiki ali kot skrivno oko, ni pomembno.
Rdeče-črno obarvana (scenografka Slavica Radović, kostumograf Leo Kulaš) lahkotna komedija s primerno sladkobno (desertno) glasbo Duška Rapotca je zagotovo prava stvar za uglašeno igralsko četverico Peter Musevski, Iva Babić, Gorazd Jakomini, Barbara Babič in Milan Vodopivec. Intimno avanturo so namreč odigrali z napeto dinamiko in popolno vživetostjo, za kar gre zasluga tudi izjemno lahko govorljivemu scenariju.
Milan Vodopivec je bil v vlogi psihiatra Franka prepričljivo nemočen razlagalec in povezovalec vsega dogajanja, Barbara Babič kot Cory je s svojo karikirano pojavnostjo dosegla zaželeno začinjenost, Iva Babić je Liso odigrala strastno in v lahkotnosti sladkega vetra, Gorazd Jakomini (le kje so tega igralca »skrivali« doslej?) je bil v vlogi Adriana zadržano in meseno poželjiv vetrolov ter končno
Peter Musevski, ki je zahtevno vlogo Matthewa odigral vrhunsko, kot kapitan na ladji držal vse niti predstave v rokah, se mojstrsko spopadal z resnobnostjo in humornostjo, premetenostjo in iskrenostjo, elegantno deskal po različnih plasteh igre, skratka čisti šport!
Klavdija Figelj, Primorske novice, 16. 5. 2000

tehnične opombe

* Izvajalca glasbe: Tea Grubišić (violina) in Duško Rapotec – Ute (ostali instrumenti). Posneto v studiu Belvedere na Reki; tonski mojster Robert Funčić.

Tehnični vodja Andrej Kovačič;
rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Jure Modic, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučna mojstra Renato Stergulc in Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberki Slavica Ličen in Mojca Makarovič. Kostume so izdelale Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo