Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Molière

Ljudomrznež

Le Misanthrope

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek

premiera

13. oktober 1994

v medijih

DANAŠNJI LJUDOMRZNIK

Ko se v prvih treh sekvencah uprizoritve Molièrove komedije o Ljudomrznežu (zelo gladek, okretno riman, nov prevod Marije Javoršek) pokažejo najprej Alcest in Filint na kolesih med jogingom, nato Oront, prepevajoč kot popevkar Elvis Presley, in še nato Celimena v svojem budoarju na okroglem kanapeju kot nekakšna call-girl, razkazujoča svoje telesne čare – je takoj jasno: to bo, predvsem po volji in zaslugi nekonvencionalno razmišljajočega in dramsko klasiko izvirno raziskujočega režiserja Dušana Jovanovića – Molière za današnjo rabo in po današnji šegi. In novogoriški Ljudomrznež je zares vse to. Taka je njegova, z današnjimi ikonografskimi stilemi zaznamovana kostumografija, iz podobnih navdihov je oblikovan scenografski prostor, izrazito recentna je glasbena podlaga, še posebno očitna aktualizacija te bridke komedije pa je njen pomenski diskurz: Alcestova hipokrizija in kriticizem nista več naperjeni v puhlost, gizdavost in lahkoživo topoumnost vsakršnih znamenitih pariških salonov in »šol za obrekovanje«, Oronti, Akasti in Klitandri niso več okinčani s trakci in pentljami, spremenjeni so v nekakšne brezdušno plehkosrčne, pragmatične japije. To so sleherniki, ki jih iz dneva v dan srečujemo bodisi na poti v službo ali na jutranjem jogingu, ali gledamo zvečer ob prižganem televizorju in junakih estrade, v družbi s svojimi posesivnimi soprogami in ljubicami. Kako se sredi te pragmatične mimikrije počuti veliki moralist Alcest, odgovorita režiser Jovanović in igralec Radoš Bolčina: spočetka ves vprežen v kolo svojega kriticizma – in v tej vlogi po malem smešen – sicer jasno vidi, kako jalova, zgolj pridobitniška je družba, ki ga tira v sarkazem; toda bolj ko se zapletajo njegove intimno človeške, zlasti ranljive erotične zanke, bolj otopeva in postaja smešen njegov kriticizem. Ko ob koncu Celimeni – Neda R. Bric jo igra temperamentno, a premalo ironično distancirano – vrže v obraz vse, kar ji gre, se naposled vendarle napoti v smer, kamor je odvihrala ona. Je to napotitev iz družbenosti v zasebnost, iz akcije v indiferentnost? Kakorkoli že, ta ambivalentnost Ljudomrzneža podeljuje Jovanovićevi interpretaciji izvirno estetsko in pomensko relevantno vrednost. Zanjo so seveda zaslužni še preostali igralci, med njimi posebno nevarno pikra, s svojimi spremljevalci v ironičen gibni ritual zapredena Arsinoa (imenitna Veronika Drolc). In tudi vsi drugi. Skratka: v Primorskem dramskem gledališču živi te dni nadvse živahno živ in kratkočasno sodoben Molièrov odrski ljudomrznik.
Vasja Predan, Razgledi, 28. 10. 1994.

tehnične opombe

* Besedilo je ponekod prilagojeno konceptu uprizoritve.

Vodja tehničnega sektorja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič;vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Damijan Klanjšček, Zvone Meničanin, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Strgulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko - lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka, lasuljarka in modelistka Anka Kos; garderoberke Marija Uršič; Mojca Makarovič in Jana Melik.
Kostume za uprizoritev so izdelali Marica Hübscher in Ivan Kamnar, Luka Žan (usnjena galanterija), Vjekoslav Fistrič (čevlji), Čevljarstvo Derbi, Radmila Gorjanc (nakit), Klobučarstvo Mimi, Alenka Nahtigal (posebni dodatki) ter v šivalnici PDG Nevenka Tomašević (vodja), Tatjana Kolenc in Ljudmila Planinšek. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.