Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Aldo Nicolaj

Ni bila peta, bila je deveta

Non era la quinta era la nona

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Slovenska krstna uprizoritev

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek

premiera

15. december 1994

v medijih

ŽENSKA KOT ŠUM

Komedije sodobnega italijanskega dramatika Alda Nicolaja imajo pri slovenskem gledališkem občinstvu kar precej uspeha; monodrama Blagi pokojniki, dragi možje in igra Prva klasa se tudi po zaslugi interpretov že nekaj sezon držita na sporedu Cankarjevega doma in Male drame. Novo Nicolajevo igro so pripravili v Primorskem dramskem gledališču. V prevodu Srečka Fišerja in režiji Katje Pegan so uprizorili komedijo z naslovom Ni bila peta, bila je deveta (Bethownova simfonija namreč).
V štirinajstih kratkih prizorih se pred nami zvrsti komično pretirana zgodba nevsakdanjega srečanja med moškim in žensko, srečanja, ki zrela in nekoliko čudaška človeka zaplete v ljubezensko zvezo, iz nje pa v presenetljiv razplet. S sredstvi komičnega pretiravanja nam avtor izriše nenavadno ljubezensko zgodbo v igro, ki gledalca zabava, hkrati pa s prepletanjem ljubeznive komike, ironije in pridušenega sarkazma tudi razkrije, da je uprizarjana zgodba ljubezni pravzaprav model, arhetip razmerja med žensko in moškim. Razmerja, ki ga od začetka pa skoraj do konca spodbuja, vodi ženska in ki ni nič drugega kot rafinirana igra, s katero »šibki spol« uveljavlja vsakršno premoč nad »močnejšim« ter paradoksno potrjuje svojo žensko vitalnost. Pod na videz pretiranimi, na trenutke bizarnimi prizori se uprizarjana poglavja ljubezenske pustolovščine izrišejo v poanto s podtonom gentlemanskega sporazuma med ljubiteljema klasične glasbe, ki slednjič odstranita nadležni šum.
Uprizoritev – pripravila jo je režiserka Katja Pegan s sodelavci Srečkom Fišerjem (prevajalec in lektor), Martino Bremec (dramaturginja), Eko Vogelnik (scenografija), Leom Kulašem (kostumografija), Mirkom Vuksanovićem (pisec glasbe), Matjažem Faričem (koreografija) in Samom Oblokarjem (oblikovanje luči) – je večji del uspešno preigravala kočljivo ravnovesje med bizarno pretiranimi situacijami in še zmeraj ljubeznivo komiko. Zlasti v prvem delu predstave smo videli nekaj duhovitih rešitev, ki so v skupno komično igro razigrale igralca, kostumografske in scenografske domislice. Nicolajeva komedija v celoti pripada tistemu tipu italijanske komediografije, ki je zavezana zvezdništvu, ljubljenosti igralca in njegovemu komičnemu daru. V slovenskem gledališču, ki tega pojava ne pozna, se kot ustrezne rešitve ponujajo žanrsko oblikovanje predstave, v tem primeru bulvar; ta pa seveda predpostavlja živahnejše odrsko dogajanje, hitrejši tempo in izrazitejši ritem – značilnosti, ki jih razvlečena novogoriška uprizoritev Nicolajeve komedije nima.
Glavno žensko vlogo, simbolno poimenovano Eva, je igrala Mira Lampe-Vujičić. Lani je uspešno, v širokem razponu komičnih izraznih sredstev interpretirala Nicolajeve kratke odrske prizore, nanizane v monodramo Veselje do življenja. Eva je v njeni interpretaciji živahna, zabavno energična, v svoj prav in v samoumevnost svojih dejanj prepričana ženska; svojo samovoljo gladko uresničuje s prikupno egocentričnostjo, duhovito poudarjeno naivno ženskostjo in razvidno humorno ljubeznivostjo. Manj je v njeni igri prefinjene ženske taktike, preračunljivega sprenevedanja in drugih zvijač, ki jih je vešča ta še vedno zapeljiva, v življenju razočarana in spremembe željna Eva. Jože Hrovat je kot njena žrtev z občuteno pridušeno komiko in zabavno poudarjeno nemočjo igral Bruna. Ta se sprva otepa vsiljive ženske ljubeznivosti, je potem razpet med samskim lagodjem in izbruhi strasti, dobesedno dreveni pred vsiljeno mu nalogo in se slednjič osvobojen ženskega šuma le sprosti v zanj še zmeraj najboljše samsko življenje. Janez Starina je v prvem delu nastopil kot utelešenje Brunovih morastih sanj, v drugem delu predstave pa je igral umirjenega, v svoj svet zamaknjenega Evinega zakonskega moža Maria, bil nato inteligenten, luciden in diskretno ironičen opazovalec, slednjič pa vserazumevajoč, v duhovito vlogo žrtve spretno zakrinkan družabnik v tihem gentlemanskem sporazumu.
Jernej Novak, Slovenec, 20. 12. 1994.

festivali in gostovanja v tujini

• Dnevi slovenske komedije, Celje, 1995

tehnične opombe

Vodja tehničnega sektorja Andrej Kovačič (v.d.); rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Damijan Klanjšček, Zvone Meničanin, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Strgulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko - lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka, lasuljarka in modelistka Anka Kos, garderoberke Marija Uršič, Mojca Makarovič in Jana Melik.
Kostume za uprizoritev sta izdelali Nevenka Tomašević (vodja)in Tatjana Kolenc. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.