Volkodlak

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

trajanje Slovenska praizvedba

premiera

07. januar 1993, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

KOMEDIJA O ANIMALIČNEM ČLOVEKU

Že v igri Viktor ali otroci na oblasti, edinem delu francoskega komediografa Rogerja Vitraca, ki smo ga doslej igrali na slovenskem odru, je avtor uporabil spolnost kot vzvod za rušenje videza urejene meščanske družbe. V Volkodlaku (Le Loup-Garou, 1940), ki ga v domiselno igrivem prevodu Aleša Bergerja in v režiji Dušana Jovanovića uprizarjajo v Primorskem dramskem gledališču, se kot institucija pojavlja azil za psihiatrične primere, imenovan Krotki gaj, spolnost pa pooseblja André Camo-Dumont, po domače Volkodlak.
Komedija, v kateri Vitrac z ludistično kombinatoriko povezuje sestavine vodvila, dobro narejene igre, melodrame in groteske s prvinami antidrame in absurda, uprizarja s številnimi digresijami razgibano zgodbo o Volkodlaku, ki se, bežeč pred že osvojenimi ženskami in na lovu za novimi žrtvami, znajde v omenjenem azilu. Tu pa naleti na pisano zbirko svojih dosedanjih in bodočih žrtev. Zaklet je, vsako noč mora imeti novo žensko, saj bi ponovljeno ljubljenje ženski prineslo smrt. Volkodlaka bo prekletstva rešila tista, ki se bo njegovi spolni sli uprla. Psihiatrični azil vodi čuden patron, zdravnik, ki bolnike potrebuje, da opraviči lastni obstoj, v tem duhu pa razvija tudi teorijo, po kateri je z odpravljanjem zdravnika mogoče odpraviti tudi bolnike. Njegov izvirni antipsihiatrični prijem bi nemara celo vžgal, ko ne bi trčil ob spolno energijo, s katero je doslej Krotki gaj okužil Volkodlak. Vitrac duhovito parafrazira tako Molièrovega Don Juana kot galerijo Molièrovih zdravnikov, ki imajo svojega dostojnega dediča v doktorju Boyardu.
Ustrezna, v slogu ludistične komedije odigrana naslovna vloga Volkodlaka, je eden od vnaprejšnjih pogojev uspešne uprizoritve te Vitracove komedije. Dušan Jovanović je izbral Radeta Šerbedžijo. Ta je Volkodlaka dosledno interpretiral v duhovito stiliziranem nastopaškem slogu podeželskega frajerja z imenitno izrisanimi komičnimi potezami narejene, igrane samozavesti in privzetega, po znanih zvezdniških modelih naivno posnetega macho nastopaštva. Šerbedžija je z Volkodlakom ustvaril zabavno, dinamično figuro prevarantskega ljubimca, ki v pozi nenehnega zibanja in gestikuliranja tudi navzven demonstrira napetost in napadalnost osvajalca, hkrati pa je tem komično karikiranim tipološkim potezam znal dodati pravo mero melodramske melanholije, osebnega šarma, ironije in velike igralske rutine. V odrski izreki slovenščine je zelo napredoval, veliko zaslug za to pa ima lektor predstave Srečko Fišer.
Dušan Jovanović je, če odmislimo nekoliko preveč vsiljivo poantiran zadnji prizor, poznavalsko razbiral raznorodne žanrske sestavine uprizarjane igre, predstavo pa oblikoval v dinamičen, zabaven teater. Dobro je sodeloval s scenografom Marjanom Kravosom, ki je z odpiranjem prizorišča v globino podprl režijsko-dramaturško zasnovo postopnega odpiranja različnih plasti igre. Igrivost uprizarjane komedije so sooblikovali kostumografka Bianka Adžić-Ursulov, avtor glasbe Davor Rocco in koreografka Tanja Zgonc. Jovanović je z gosti in stalnimi igralci novogoriškega gledališča ustvaril galerijo komično obarvanih človeških slabosti. Veronika Drolc (k. g.) je natančno obarvala kratke nastope, v katerih je počasi razkrivala lik in zgodbo zapuščene Volkodlakove žene Yette Lucerne. Janez Starina je z dobrodušno ironijo požlahtnil pragmatičnega in ekscentričnega doktorja Bayarda. Jože Hrovat je s primerno samodisciplino igral nenehno pijanega Gastona; imeniten je bil kot majavi spreobrnjenec, ki z apokaliptičnim slikanjem postopnega propadanja zasvojenega organizma propagira treznost. Ivo Barišič je ekscentričnemu Odiseju oblikoval ptičjo gestiko in podobo. Nevenka Sedlar je duhovito igrivo interpretirala dekliško naivno in čutno gospodično Consuelo, Teja Glažar pa je bila njena temperamentna mati, z južnjaško krvjo in čudjo prepojena gospa Annunciada de la Huerta. Dušanka Ristić je predvsem s stiliziranim gibom ustvarila nimfomanko in spokornico Amedée, Alenka Vidrih je bila pootročeno prismuknjena priležnica Henriette. Gospa Francoise Metke Franko je v začetni nesporazum v zvezi z identiteto te osebe spretno vpletla primerno zagoneten lik poetično razmišljujoče in sprenevedave stare frajle. Starejši zakonski par sta oblikovala Mira Lampe-Vujičić kot oglušela in maščevalna gospa Cocuville in Stane Leban kot njen potrpežljivi soprog, gospod Cocuville.
Jernej Novak, Slovenec, 11. 1. 1993.

tehnične opombe

Rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Janko Česnik; odrski delavci Davorin Bone, Damijan Klanjšček, Staško Marinič, Stanislav Stres in Ivan Zega; razsvetljevalec Renato Strgulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Uršič in Tjaša Sečko; kostume za uprizoritev sta izdelali Nevenka Tomašević (vodja) in Ljudmila Planinšek, sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Igor Žorž.

Prikaži celoten spored za predstavo