Poskrbi za Amelijo

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

premiera

19. december 1991

v medijih

TAKO SE IGRA KOMEDIJA
V režiji Borisa Kobala in v prevodu Aleša Bergerja so zaigrali slovensko praizvedbo igrive Feydeaujeve Bulvarke Poskrbi za Amelijo

Najtipičnejši dramatik tako imenovane belle époque ob prelomu stoletja je bil na Francoskem Georges Feydeau (1862-1921). Napisal je več duhovitih in zabavnih vodvilov in kar nekaj so jih – vedno z uspehom – uprizarjali tudi v slovenskih gledališčih. Kljub temu je bila premiera njegove igre Poskrbi za Amelijo v Primorskem dramskem gledališču krstna uprizoritev (19. decembra 1991) in prav to delo ob Dami v Maximu štejejo za najboljše.
Značilnost, tako za Feydeauja kot za belle époque sploh, so kokote (imenovane cocottes ali horizontales), lepe mlade in radožive damice, ki so jih vzdrževali bogati in uglajeni ljubimci. Amelija, ki ji je avtor namenil to igro (Occupe toi d'Amelie, 1908), sicer ni prava kokota, je pa značilno francosko dekle tistega časa, veselo, lepo in brez predsodkov. Poseben pečat ji je vtisnilo že frivolno domače okolje, to pa dopolnila brezskrbna in uživaška družba mladih, tudi zrelih bonvivanov. Vrtiljak komičnih zapletov, pikantnih situacij in značilnih posteljnih zmešnjav je seveda tipično feydeaujevski, prevladuje pa lahkotnost, do roba absurdnosti prignan ritem v besedi in v situaciji.
Prav to slednje, ritem in komičnost, je odlično izpeljal režiser novogoriške predstave Boris Kobal, obenem pa je bilo čutiti, da vse niti drži trdno v rokah, tako da predstava nikoli ni zdrsnila na raven frivolnosti in cenenosti, čeprav se je nekaj možnosti kar ponujalo. Pri uspeli režiji mu je bil v glavno oporo dramaturg Igor Lampret, ki je igri dodal še eno noto: zgodba bi se lahko dogajala danes, v kateremkoli našem hotelu, v njegovi recepciji, jedilnici ali v apartmaju, posebno pa okrog igralnic, ki jih tudi pri nas ne manjka. Takole pravi: »Med pravimi in sumljivimi poslovneži, med dobrimi prekupčevalci z vsakovrstnimi valutami, med izzivalno oblečenimi domačimi in uvoženimi lahkoživkami, med elegantnimi avtomobili, ki na gosto obdajajo hotel, med vzdušjem svečanih večerij, med natakarji in gosti … res, Feydeaujeva lahkotna komedija bi se lahko zgodila tudi pri nas, v našem suverenem in samoumevnem vzdušju … «. Prav to pa daje igri poseben čar in privlačnost.
Imeniten je tudi slovenski prevod Aleša Bergerja, ki je tekoč pogovorni jezik ponekod obarval tudi z narečjem in celo z ljudskimi, kar pouličnimi izrazi. Okvir komediji je dala secesijsko popestrena, pa dovolj lahkotna scena Marjana Kravosa, ki ni zanemaril glavnih feydeaujevskih elementov – postelje in vrat. Kostumografka Giuliana Gerdol je akterje primerno oblekla, osvetlil pa Samo Oblokar.
In igralci: Ponovno se je izkazala stara resnica: novogoriško gledališče ima dobre, celo odlične igralce, nekaj izvrstnih komikov. Toda vsak režiser tega ne zna iz njih izvabiti, včasih pa je tudi izbor del tak, da igralcev ne pritegne, da jim skratka »ne leži«, kot temu pravijo v teatrih. Dobre komedije pa jim prav gotovo ležijo, saj so med njimi celo rojeni komiki, drugi pa do tega spoznanja prihajajo. Naslovno in glavno vlogo igra Alenka Vidrih. Mislim, da je to doslej njena najboljša interpretacija v tem gledališču, čeprav smo jo prej poznali kot karakterno igralko. Kot Amelija je dokazala, da odlično obvlada igrivost, da tenkočutno odmerja frivolnost, da tudi pospešen feydeaujevsko-kobalovski ritem ne izčrpa njenega komedijanskega žara. Njene šarmantne Amelije bi bil gotovo vesel tudi avtor (ogledala sem si gostovanje v Kopru, 17. t. m.). In dobri komiki so bili vsi po vrsti: oba Amelijina ženina Radoš Bolčina, ki z deško neučakanostjo zapleta situacije, in Iztok Mlakar, pri katerem je znova prišla do veljave njegova burleskna karakternost. Preizkušeno sta pokazala svoj zrel smisel in sposobnost za humornost Stane Leban kot Amelijin oče in Sandi Krošl kot bogati striček, ki je zelo dovzeten za Amelijine čare. Sprenevedavo Parižanko je duhovito izoblikovala Nevenka Sedlar. Imenitno komična sta bila Janez Starina kot ruski »knjaz« in Milan Vodopivec kot njegov pribočnik. Že avtor je njuno govorico tujsko obarval, lektor novogoriške uprizoritve Srečko Fišer pa je še vpletel popačeno rusko in romunsko govorico, kar vedno daje dodatno komično komponento. Starina je z mimiko in gestami poudarjal svoj smisel za komičnost situacije. V manjših vlogah, ki pa so smiselno dopolnjevale vzdušje, so nastopili še: Ivo Barišič, Rastko Krošl, Jože Horvat in Tone Šolar. S svojo značilno, tipično komedijantsko žilico je galerijo likov popestrila hišna Metke Franko, medtem ko so Teja Glažar, Dušanka Ristić in Tjaša Kovačič imele epizodne vloge.
Tako, kot so v PDG zaigrali Feydeauja, se igra komedija. Zato jo občinstvo povsod spremlja dojemljivo in dopadljivo, s salvami smeha in priznanjem. Potrdilo pa se je tudi pravilo: čim hujša je kriza, tem bolj hlastamo po komedijah.
Zdenka Lovec, Večer, 22. 1. 1992.

tehnične opombe

Rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Janko Česnik; odrski delavci Davorin Bone, Damijan Klanjšček, Staško Marinič, Stanislav Stres in Ivan Zega; razsvetljevalec Renato Strgulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Uršič in Tatjana Rijavec. Kostume za uprizoritev sta izdelali Nevenka Tomašević (vodja) in Ljudmila Planinšek; sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Igor Žorž.

Čipke za kostume je prispevala Vezenina Bled.

Prikaži celoten spored za predstavo