Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Drago Jančar - Anton P. Čehov

Dvoboj

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa
  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec

Igrajo

premiera

16. maj 1992, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

DVOBOJ S »HAPPY ENDOM«
Zadnja premiera novogoriškega PDG v sezoni

Novogoriško Primorsko dramsko gledališče je za svojo četrto, zadnjo premiero v gledališki sezoni 1991/1992 poseglo po noviteti. Na oder je v režiji Jožeta Babiča postavilo dramsko delo pisatelja in dramatika Draga Jančarja, napisano po noveli ruskega avtorja Antona Pavloviča Čehova Dvoboj. Premiera je bila v soboto, 16. maja, v gledališču v Solkanu.
Čehov (1860-1904) je novelo napisal pred dobrimi sto leti. V slovenščino jo je prevedel Josip Vidmar leta 1930. Jančarja je zanimal v tej noveli dvoboj, s pomočjo katerega so se poravnale medsebojne razprtije, ko je šlo za vprašanje časti. Zgodba novele (in drame) govori o ljubezenskem razmerju med moškim in žensko. Ljubimca – ona že poročena – pobegneta na črnomorsko obalo. Po dveh letih skrivanja v provinci strast ugaša. Pojavi se strah, samotnost, naveličanost, zbeganost. Zaradi samote, province in zatohlosti, ki vlada v njej, pa tudi zaradi večnih dolgov ona ponuja ljubezenske usluge še drugim moškim. Takšno življenje pa moti človeka, posebej še takšnega, ki smrtno sovraži vse, kar izstopa iz okvirjev, ker krši splošno-veljavne človeške norme in spodjeda zdrave temelje družbi in posameznikom. In ko se naveličani ljubimec spre še s svojim prijateljem zdravnikom, stopi (pre)krepostni zagovornik človeške vesti na njegovo mesto. Ker že sam sovraži razbrzdanca, izrabi priložnost in mu napove dvoboj. Toda, ko pride napovedana ura, se dvoboj spremeni v lastno karikaturo. Dvobojevalca namreč ne moreta ustreliti drug drugega. Za potešitev razžaljene časti so torej mogoča tudi drugačna sredstva … Delo se konča pravzaprav čisto po ameriškem okusu – s happy endom: ljubimca se skupaj odpeljeta iz letovišča. Happy end se da razumeti tudi v smrti njenega zapuščenega moža in gledalcu je prepuščeno ugibanje, ali se bo ravnala po nasvetu starejše in »v teh stvareh« razgledane ženske.
Dvoboj je postavil na oder »stari gledališki maček« Jože Babič. Kolikor mu je dovoljevalo besedilo – do njega je kazal morda, zlasti v prvem delu, preveč »rešpekta« – je postavil pred gledalce gledljivo in smiselno zaokroženo gledališko fabulo. Na izredno domiselno sceno Mete Hočevarjeve, ki naj bi gledalcu pričarala vzdušje črnomorskega letovišča z različnimi kraji dogajanja (kopališka kopalnica, hotelska soba, krčma, bojišče itd.) in jo je oblikovala z najlonskimi zavesami, ter ob izredno učinkoviti avtorski glasbi Lada Jakše in natančno odmerjenih svetlobnih efektih Sama Oblokarja, da ne pozabimo odličnih kostumov Giuliane Gerdol, je režiser kljub utesnjenosti odra postavil delo, ki ga je vsaj premierska publika sprejela z zanimanjem. Seveda gre ob tem veliko zaslug igralskemu ansamblu.
Okrog treh glavnih junakov – zdolgočasenega ljubimca Lajevskega (Rastko Krošl) in njegove ljubice Nadežde Fjodorovne (Dušanka Ristić) ter zagovornika »zdravega razuma«, biologa von Korena (Iztok Mlakar) se zvrstijo zanimivi in igralsko dobro izoblikovani liki. Na primer človekoljubni in dobrodušni zdravnik Samojlenko (Sandi Krošl), zastopnik božji na zemlji, ki edini v vsej temni zgodbi premore zdrav in odrešujoč smeh, diakon (Jože Hrovat), priletna dama oziroma krepostna matrona Bitjugova (Teja Glažar), ki naredi vse, da bi v družbo vpeljala svojo komaj 18-letno hčer Katjo (Barbara Babič), preračunljiva in ljubezni iščoča moška – seveda pri zdolgočaseni Fjodorovni – Ačmianov (Janez Starina) in oficir Kirilin (Bine Matoh) in nazadnje bogaboječa in nesrečna, ker se okoli nje godijo grde stvari, služabnica Sonja (Nevenka Sedlar). Ta paleta likov je (nastopili so še Sergej Ferrari, Tone Šolar, Tomislav Janežič, Simon Dobravec, Janko Česnik in Srečka Birsa) dopovedovala o nesmiselnosti dvoboja.
Presenetljiv je sklepni akord predstave, ko se dvigne morje in v sebi požre vse, razen ene osebe – Katje. Pusti jo za seme, morda. Da se bo z njo vsa grozota ponovila in se ponavljala.
Vojko Cuder, Primorske novice, 19. 5. 1992.

tehnične opombe

Rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Janko Česnik; odrski delavci Davorin Bone, Damijan Klanjšček, Staško Marinič, Stanislav Stres in Ivan Zega; razsvetljevalec Renato Strgulc; frizerki Maura Delpin in Anka Ko; garderoberki Marija Uršič in Tjaša Sečko. Kostume za uprizoritev sta izdelali Nevenka Tomaševič (vodja) in Ljudmila Planinšek, sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Igor Žorž.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.