Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Srečko Fišer - Mirko Vuksanović

Lucija + Ambrozij

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Praizvedba

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Simon Kovačič

Igrajo

premiera

28. marec 1991, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

MELODRAMA BOŽIČNEGA PUJSA
Operica »Lucija in Ambrozij« v Primorskem dramskem gledališču.


Komedijanti Primorskega dramskega gledališča nadaljujejo s svojo specifično repertoarno ponudbo. Klasični komediji, kriminalki, igri v dialektu so kot najnovejšo premiero (28. 3. 1991) dodali še krstno uprizoritev »enodejanske pravljične operice« Lucija in Ambrozij. Libreto je po motivu novele Marka Švabiča »Zasuk« napisal Srečko Fišer, glasbo pa je komponiral Mirko Vuksanović. Uprizoritev je pripravila gostujoča ekipa iz Češke in Slovaške federacije pod vodstvom režiserja Stanislava Moše, ki tokrat že drugič sodeluje z novogoriškim gledališčem.
V mini operi »Lucija in Ambrozij« je več komično-satiričnih sestavin kot pravljičnega dogajanja. Prepeva namreč o malomeščanski družini, ki skuša pubertetne težave hčerke-edinke urediti tako, da ji namesto običajne domače živali za družbo priskrbi prašiča. Oče-gospodar je v skladu s svojo utilitaristično miselnostjo presodil, da je prašič neprimerno bolj koristna žival kot pa pes ali mačka. Pravljične sestavine se navezujejo na prašiča Ambrozija, ki ni pravi prašič ampak študent – lenuh in požeruh, sirota brez staršev, zdaj v reji pri »dobri družini«. Pubertetnico Lucijo nečedna domača žival sprva navdaja s studom, ko pa se izkaže, da je žival tudi zanjo koristna, ker obvlada matematiko, se spletejo najprej prijateljske, nato pa odkrite ljubezenske vezi. Predčasni zakol prepreči bogoskrunsko vez in vzpostavi red; zaljubljena domača žival konča arijo v zamrzovalni skrinji, ki jo zapirajo nežne roke ljubljene Lucije.
Režiser Stanislav Moša je uprizoritev oprl na prevladujočo satirično-komično razsežnost libreta in na duhovito-ironične arije. Melodramo božičnega pujsa je scenograf Emil Korečný postavil v rožnato oblazinjeno sobo (tapecirane stene in strop) ter s tem ironiziral, zasebnost in izoliranost malomeščanskega življenja. Likovno zasnovana scena je ponudila igrive lutkovne rešitve (pes, mačka, gugalnici), z mesarskim kladivom in nožem kot poglavitnima rekvizitoma, pa je predstava oblikovala karikirane embleme koristoljubnega malomeščanstva. Režiser je lepo sodeloval tudi s koreografom Karelom Rigelom, ki je uprizoritvi oblikoval duhovito nakazane patetične geste, ter s kostumografom (Emil Korečný), ki je kultivirano podprl po meri komične opere oblikovane tipološke oznake očeta in matere pa tudi simptome opaznega debeljenja domače živali.
Naslovni vlogi sta oblikovala Alenka Vidrih (Lucija) in Jože Hrovat (Ambrozij). Alenka Vidrih je dovolj zanesljivo odpela pevsko dokaj zahtevne, visoko intonirane arije. Različne faze pubertetnih težav je iz prizora v prizor barvala s prevladujoče lahkotnim razpoloženjem od otožne osamljenosti, trmastega oponiranja, razočaranja in zmrdovanja nad smrdljivo živaljo preko osuplosti, navdušenja in zaupljivih nežnosti do končne zasanjane zamaknjenosti. Tisti poudarki v njeni igri, ki vnašajo v vlogo Lucije razsežnosti generacijsko obarvanega konflikta in uporništva, so nekoliko pretirani, saj upodabljani lik ne preseže dometa kljubovalne pubertetnice. Jože Hrovat je z diskretno mimiko in gibom upodobil dobrodušno naravo in lenobno tkivo rejene živali ter izrisal simpatično razneženo, nezahtevno in nič hudega sluteče bitje. Brez simpatij je upodobljen roditeljski par. Pragmatičnega očeta, samovšečnega tipa, ki nima nikakršnega razumevanja za nestvarna sanjarjenja, je s poudarjeno komičnimi potezami na meji karikature interpretiral Janez Starina, ki se je spet izkazal kot dober pevec. Nevenka Sedlar je kot mati duhovito odigrala ljubeznivo površno, blago afektirano hišno primadono, ki ji je hčerkina puberteta bolj nadloga kot pa dejansko skrb. Bila je »šibka ženska«, ki odločitve rade volje prelaga na pleča družinskega poglavarja in z Janezom Starino sta ustvarila na oko ljubeznivo družinsko dvojico, v podtonu pa nevaren tandem sebičnih egocentrikov. Našteti igralci so sestavljali natančno voden in v igri discipliniran kvartet, ki je z nekoliko treme premagoval številne arije in duete, v celoti pa je dal profesionalno uprizoritev navidez skromne, duhovito lahkotne, a pevsko-igralsko dokaj zahtevne mini opere v petih slikah z dvema prologoma in epilogom.
Operni orkester, prav tako kvartet, so sestavljali: Dimitrij Rejc (klavir), Silvij Brosche (klarinet), Vladimir Čadež (fagot) in Jurij Križnič (violina). Korepetitor je bil Mirko Vuksanović, dramaturginja Diana Koloini, lektor Srečko Fišer. Luč je oblikoval Samo Oblokar.
Jernej Novak, Neodvisni dnevnik, 2. 4. 1991.

tehnične opombe

Rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič, odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalec Renato Strgulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberka Marija Uršič.
Kostume so izdelali v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, frake je izdelal Anton Šijanec, čevlje Ivan Zibelnik, sceno pa so izdelali v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca; tapetniška dela je opravil Emil Pavlin.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.