Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Edmond Rostand

Cyrano de Bergerac

Cyrano de Bergerac

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Simon Kovačič
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

29. september 1988, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

CYRANO DE BERGERAC

Režiser Dušan Mlakar in igralci novogoriškega gledališča uprizarjajo »romantično komedijo« Edmonda Rostanda (1897) s širokim organizacijskim zamahom in z duhovito artično domiselnostjo ter tako v živo razveljavljajo znano literarnozgodovinsko frazo, da je Cyrano de Bergerac med največjimi anahronizmi v »razvoju« evropske dramatike. Pisati tik pred koncem prejšnjega stoletja sredi splošnega razmaha modernizmov ne le po romantičnem, ampak še tristo let starejšem, klasicističnem modelu, združevati v eni in isti igri npr. Corneillev deklamativni patos in Hugojevo kvazihistorično bizarnost – skratka, pisati v razvrednotenem modernem času komedijo o nekakšnih »gaskonjskih kadetih« in čudaškemu mušketirju, ki ga kazi predolg nos in ki je hkrati vsestranski poet, njegovi viteški ljubezni do preciozne sestrične, heroični odpovedi in larmoyantni smrti na koncu … je najbrž izraz skrajnega pesniškega konservatizma. Toda napisati pri tem tako blestečo igro, kot je Cyrano, pomeni najbrž tudi to, da se umetnost ne ravna po običajni, npr. ideološki logiki časovnih menjav.
Mlakarjeva režija se seveda ne zanima za literarnozgodovinske izjemnosti, ampak izhaja z »naivnim« gledališkim zaupanjem iz Cyranojeve dramske partiture same. Predvsem seveda iz virtuoznega Rostandovega verza, prav tako pa tudi iz slikovite, v bistvu operne teatralike, na kateri je zgrajen Cyrano in v kateri se duhovito preigravajo spektakularni množični prizori in tankočutne lirične arije, nesramen humor in velika ljubavna čustva, subtilna poezija in starinske trivialnosti. Obnavlja torej – ob nujnih in smotrnih dramaturških okrajšavah (v vlogi dramaturga je Goran Schmidt) – z vsakršno podjetnostjo, miselno in slogovno natančnostjo Rostandov romanticistični »beg v zgodovino«, upoštevati zna njegovo sentimentalno ironijo, še zlasti pa seveda briljantno retorično bravuro (pri čemer mu še vedno odlično služi izvrstna prepesnitev Otona Župančiča iz 1923) – in posreči se mu na najrazličnejše načine razigrana predstava: avtentičen teater, v katerem je vse, z neizogibnimi anahronizmi in starimi odrskimi konvencijami vred, v službi čiste igre, skrajno vitalnega in rafiniranega, predvsem pa seveda od začetka do konca kratkočasnega spektakla.
Res, da je solkanski oder v marsikaterih Cyranojevih prizorih pretesen za vse, kar ponuja Mlakarjeva režijska dispozicija, toda scenografija Marka Krumbergerja učinkovito rešuje ta problem s sistemom fiksnih, hkrati pa zlahka prilagodljivih elementov, ki odpirajo dovolj prostora za igro, obenem pa omogočajo hitre, precizne in predvsem tudi slikovite spremembe prizorišča. Skupaj s kostumi Alenke Bartl, zasnovanimi (in izdelanimi) z vso »romantično« razkošnostjo in seveda koherentnostjo v slogu, in s sijajno pretehtano osvetljavo omogoči celo serijo sugestivnih, v likovnem smislu več kot presenetljivih odrskih podob, za katere se nenehoma zdi, kakor da so prenesene na oder direktno od starih slikarskih mojstrov.
Med igralci je na prvem mestu seveda Cyrano, ki ga igra Bine Matoh skoraj popolnoma tako, kakor si predstavljamo, da je treba igrati tega dolgonosega Rostandovega mušketirja: napadalno in hkrati galantno, s sarkazmom in z melanholično sentimentalnostjo, z bojevitim heroizmom, otožno ljubezensko nežnostjo in seveda bolečino spričo svoje neznosne nosatosti – predvsem pa virtuozno v kompliciranih retoričnih in fizičnih nalogah, ki jih pred Cyranojevskega igralca postavlja Rostandovo besedilo in ki jih resnično ni malo. Kristijana je predstavljal Jože Hrovat z značilnim nastavljaštvom okornega, toda atraktivnega, a v ljubezni seveda tudi nesrečnega romantičnega lepotca. Roksani Barbare Lapajne bi bilo v prid nekaj več in izrazitejše precioznosti tako v govoru kot v nošnji. Učinkovita sta bila Janez Starina kot hudi grof de Guiche in Sergej Ferrari kot znameniti kulinarik Ragueneau. – Sicer je celoten (pomnoženi) novogoriški ansambel pri uprizoritvi pokazal ne le visoko uglašenost v skupinski igri, ampak tudi vrsto učinkovito profiliranih posamičnih prispevkov tudi v povsem drobnih, a za predstavo seveda še kako pomembnih vlogah. Preveč jih je, da bi bilo mogoče navesti vse.
Andrej Inkret, Delo, 4. 10. 1988.

festivali in gostovanja v tujini

• Brno, Češka, 1989

tehnične opombe

Rekviziterja Jožko Markič in Aftero Kobal; odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalca Samo Oblokar in Renato Strgulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Berdon in Marija Uršič; kostumi za uprizoritev so bili izdelani v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, scena pa v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca. Čelade in ščite je izdelal Tone Šolar. Likovna dela na sceni je opravil Branko Drekonja.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.