Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Dušan Jovanović

Jasnovidka ali Dan mrtvih

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Praizvedba. Pankrtska igra z žanrskimi motnjami.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

05. maj 1989, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

IZGUBLJENA JASNOVIDNOST
Praizvedba komedije Jasnovidka Dušana Jovanovića v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Režija Zvone Šedlbauer


V teh naših motnih dnevih je avtorjem dram s političnim nabojem čedalje teže. Dogodki si sledijo zelo hitro, politični teater ulice pa je tako močan, da nikdar ne morejo biti prepričani, ali bo njihovo delo na sceni doseglo zaželen učinek. Jovanovićeva Jasnovidka, »pankrtska igra z žanrskimi motnjami«, je tipičen primer za to.
Ko bi bila Jasnovidka izvedena pred letom dni, ko je bila tudi napisana, bi predstavljala popoln zadetek v tisto, čemur pravimo duh časa. Toda do praizvedbe je imela še trnovo pot. Najprej se je je lotil Ljubiša Ristić, ki jo je želel izvesti v okviru lanskega YU-festa in pri tem okrog sebe zbral ekipo velikih jugoslovanskih igralskih imen, vendar je na polovici dela od projekta iznenada odstopil. Kasneje se je nekaj šušljalo o njeni izvedbi v zagrebškem Jazavcu, v tem času pa se je Jasnovidka zasvetila še na repertoarjih nekaterih drugih jugoslovanskih gledališč.
Na koncu koncev pa se je Jasnovidka, čeprav je bila uvrščena na repertoar Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici brez kakršnihkoli namer po praizvedbi, prvič znašla na odru v njihovi majhni, dotrajani gledališčni dvorani v Solkanu, pod režijsko taktirko Zvoneta Šedlbauerja. Kljub njeni duhovitosti (publika se je na eni izmed prvih repriz, ki smo jo gledali, sijajno zabavala) pa gledalec vendarle dobi občutek, da predstava že spada v neke vrste passé immédiat, ravnokar minuli čas: po zaslugi črne luknje, v katero nas politika vse bolj potiska brez kakršnih koli upov rešitve, so nekateri izmed njenih pomenov že postali notorični klišeji naše novokomponirane politične folklore.
Pa vendarle, ne glede na vse to je Jasnovidka ostala dobra komedija, trajno pričevanje nekega obdobja. To, da ji Jovanović dodaja še dodatek »pankrtska«, ima tako vsebinski kot tudi formalni pomen. Na vsebinski ravni je Jovanović najverjetneje želel opozoriti, da v njej sodelujejo pankrti neke ideologije, ki so jo v nekaj kratkih letih uspeli spremeniti v njeno nasprotje, poleg tega pa je »pankrtskost« tudi njena žanrovska posebnost: Andrej Inkret je v Delu pedantno uspel najti kar kakih dvajset »arheoloških« opornih točk, na katerih ta oznaka sloni (od Dumasa starejšega, Feydeauja, Anouilha, Shakespeara, Françoise Sagan, poznega Ionesca, Mrožka, melodrame in bulvarske komedije, politične kriminalke in trilerja in ljubezenske drame pa vse do Partljiča in Jesiha), s tem pa se je odrekel zadovoljstvu lastnega raziskovanja.
Ostane nam še, da vidimo, koliko je v tej komediji Jovanović v resnici Jovanović. Rekel bi, da je celo bolj in močneje kot v boljših dramah, ki jih je napisal v zadnjih dveh letih (predelava Vitraca pod imenom Viktor ali Dan mladosti ter Zid, jezero), s katerima Jasnovidka (pri čemer smo pozabili omeniti še drugi, nič manj pomemben del naslova: Dan mrtvih) sestavlja svojevrstno trilogijo. Z njima jo druži Jovanovićevo strastno raziskovanje novih možnosti dotrajanih dramskih žanrov in konvencij, ki bi jim hotel denotirati pomen predpreteklih okamnin v današnjem, za našo družbeno stvarnost pogubnem času.
Izhodišče te faze Jovanovićevega ustvarjanja moramo iskati v njegovi Vojaški skrivnosti, v kateri se avtor prvič spopada z žanrom swiftovsko sofisticirane satire na družbena dogajanja, ki svoje vrelce odpira skozi formo moralitete. Toda kljub slutnji katastrofalne prihodnosti je nosilni element Vojaške skrivnosti še vedno živahnost utopičnega optimizma. Jasnovidko z Vojaško skrivnostjo druži ostra satiričnost, ki kirurško natančno razkriva metastaze našega skoraj polstoletnega socialističnega skupnega življenja v tej državi (težko bi se strinjal s teoretiki, ki so v programski knjižici napeli vse sile, da bi pokazali, da imamo opravka s tipično slovensko dramo in ekskluzivno slovenskim problemom), toda Vojaška skrivnost je to operacijo izvedla na še živem organizmu, pri Jasnovidki pa gre za patološko seciranje trupla.
Jovanović dogajanje v Jasnovidki (ki se dogaja prav na dan mrtvih, nekega mrzlega novembrskega dne) umešča v stari dvorec, sedaj preurejen v koncentracijski raj za visoke politike, v lovsko kočo, v eno izmed številnih rezidenc zaprtega tipa, posejanih po vsej naši dragi in izmučeni domovini. Tu se na ritualu lova (priljubljeni rekreaciji mnogih naših danes zvečine bivših politikov) zbira pisana, toda zelo profilirana družba: »prva dama« te politične smetane, ki ima ta dvorec praktično za svoj dom, svojo revolucionarnost pa je dobro vnovčila z dolgoletnim delom v Združenih narodih, njena kolegica iz šolskih dni, ki se je »mučila« zgolj v združenem delu (ironija besedne igre), dva sinova »prve dame«, starejši politik novega kova, liberalec in demagog, ki ima še vedno izredno sposobnost osvajanja žensk, mladi darker – perverzen mamin sinček (s tem Jovanović dobi možnost, da sijajno sparodira tudi mnoge družbene konotacije Laibachov in Neue Slowenische Kunst kot tipičnih produktov v sebi iztrošene družbe); politični »stari lisjak«, ki je uspel prebroditi vse kadrovske rokade zgolj z izjemno politično sposobnostjo, da se ne zaletava, pragmatik, ki pozna številne fraze, naplavljene od boljševiške faze pa vse do današnjih dni, z lastnim stabilizacijskim skladom na treh tajnih bančnih računih po svetu, njegov sekretar, tajnik kot vsi naši tajniki; teoretik in pisatelj, oba zelo blizu in po potrebi tudi zelo uslužna visokim partijskim krogom, in na koncu, ne pa tudi najmanj pomemben, tudi policaj v civilu, zadolžen za varovanje, ter njegova zaročenka, ki sta tu na počitnicah, toda tudi z nekimi povezavami z mladimi »upi« politike.
Tej družbi pa je Jovanović dodal še tri zelo pomembne osebe. Ameriški ambasador je tu, da osvetli naše sedanje perspektive v svetu. Njegova hčerka je tu, da izpopolni in zaplete ljubezenski štirikotnik z »muhojebcem« Hrabrom. Manjkajoča, a bistvena stranica tega štirikotnika je Nada, Hrabrova kolegica s faksa, ki jo je slednji po letih njene skrite ljubezni odkril in jo v kratkem ljubezenskem zanosu postavil za gospodinjo v tem raju. Komedija pravzaprav kipi od duhovitih satiričnih zbodljajev, izpostavljenih v dialogih med različnimi osebami, ki se izmenjujejo z vodvilsko hitrostjo, toda glavni zaplet je zasnovan na fantastičnem motivu, ravno tako kot med drugim tudi v Vojaški skrivnosti in Viktorju.
Nada ima namreč moč napovedovanja dogodkov in izjemno telepatsko sposobnost. Njena jasnovidnost (fr. clairvoyante) omogoča Hrabru, da povleče nekaj sijajnih političnih potez, ki mu povečujejo ugled v tej družbi in ga delajo nedotakljivega. Toda Nada telepatsko komunicira s svojim očetom, ki ga še nikdar ni videla, saj so mu, ker je v petdesetih letih trmasto zahteval, da v tej državi zaživi borza, omogočili, da emigrira in se z borznim mešetarjenjem ukvarja na Zahodu. Njegov priimek in nadimek o njem povesta vse: Bender Borza.
Do ključnega dogodka v komediji pride, ko omenjeni Bender ponudi kodo za odpiranje sefa v švicarski banki, v katerem se nahaja premoženje kralja Aleksandra v vrednosti petdesetih milijard dolarjev, toda samo pod določenimi političnimi pogoji. Nade ne primejo takoj, marveč jo (kakor se to danes moderno reče) začasno osamijo in od nje zahtevajo, naj jim preda kodo. Toda Nada je izgubila vso svojo jasnovidnost in telepatijo. Ko se je Hrabro zapletel z Američanko, je njena ljubezen umrla, z njo pa so se izgubile vse njene ekstrasenzorne sposobnosti. Ker prisotni do kode ne morejo priti zlepa, se vsi odločijo, da to storijo zgrda. Z Nadinim obupanim krikom »Ne pulite mi zob« se komedija konča.
Jasnovidnost v tej komediji nima zgolj funkcionalne, marveč tudi simbolično vrednost. Prav simboličnost budi tudi najmočnejše asociacije. Politika, ki se odreka jasnovidnosti, je obsojena na propad. Družba brez jasnovidnosti nima prihodnosti. Jasnovidnost pa lahko izhaja le iz ljubezni, človečnosti, topline. V tem pogledu je Jovanovićeva dramska ideja zasnovana na humanosti prvotnih človeških strasti, na katerih slonijo tudi njegove prejšnje drame, toda to idejo Jovanović tudi duhovito poudari: z ljubeznijo do Hrabra moč jasnovidnosti dobiva Američanka, ki pa zgrožena nad vsem, kar je v dvorcu doživela, iz te družbe panično pobegne. Jasnovidnost nam je pošla. Kot sredstvo politike nam je ostala samo gola, brahialna sila. Vprašanje, kdaj bomo (in ali bomo sploh še kdaj) ponovno spregledali, kdaj nas bo ponovno obsijala avra jasnovidnosti.
Bolj simbolično kot funkcionalno vrednost ima tudi scenografija, s katero je Simona Perne, očitno tudi po dogovoru z Zvonetom Šedlbauerjem, saj ima tudi močne režijske konotacije, opremila ozko in tesnobno sceno Primorskega dramskega gledališča. Oder je spremenila v dolg zavit hodnik, grajen po vseh pravilih tipično naše povojne rezidencialne (socrealistične, zelo prepoznavno brionske) arhitekture, z mnogimi vrati in vrsto trofejnih jelenovih rogov nad njimi.
Glede na to, da Jovanović v treh dejanjih predvideva tri prizorišča, taka scenografija ta problem domiselno in duhovito rešuje. V drugem dejanju, ki se v času lova odvija v gozdu, ob začetnem vsesplošnem streljanju vsi rogovi popadajo s svojih ležišč kakor tarče na strelišču, kar naznanja začetek katastrofe. Pomaknjena kulisa v tretjem dejanju, za katero je soba, kjer je osamljena Nada, pa najavlja vsesplošno razdejanje.
S to učinkovito enostavnostjo se ujema tudi način, kako je Šedlbauer zrežiral predstavo. Ni težil k močnim zunanjim efektom, s pomočjo posameznih krajšanj (dramaturginja Diana Koloini) so dialogi postali tekoči in hitro spremenljivi, like v vodvilskem kolovratu pa je skušal napraviti ne samo tipsko in karakterno, marveč tudi aktualno prepoznavne, občasno pa tudi presenetljive.
Na področju igre lahko razberemo dve liniji. Prva, učinkovitejša, skuša ujeti pomene svojih likov v zraku, iz samega duha sedanjosti. V tem prednjači mlada igralska garnitura: Boris Kerč (Hrabro), sijajni Radoš Bolčina (darker Željko) in Iztok Mlakar (policaj Novak). Ostali uporabljajo v glavnem preizkušena komedijska sredstva. Med njimi izstopajo Marjanca Krošl (Milka, prva dama), Sergej Ferrari (stari lisjak Matko) in Ivo Barišič (tajnik Vili). Ločeno od vseh, kar pa pomeni tudi apartno, v korpusu predstave deluje Nada Teje Glažar.
Jasnovidka Dušana Jovanovića je najboljša komedija, ki je zadnje žalostne čase nastala pri nas. Njene idejne vrednosti se dobro kosajo z duhovitostjo, ki pa ne zatemnjuje njenega tragičnega obzorja, značilnega za vsako pravo komedijo. Verjamem, da so te njene kvalitete dobro priporočilo za nove scenske poskuse.
Ta goriška predstava pomeni krono po vsem sodeč izredne sezone tega majhnega, vendar predanega gledališča, zato si lahko drznemo dati sugestijo umetniškem vodstvu Jazavca, organizatorju skorajšnjih Dnevov satire: če so nanje že povabili Primorsko dramsko gledališče z Machiavellijevo Mandragolo, zakaj bi ob njej ne prikazali še Jasnovidke, ki je pravzaprav precej bliže smislu tega gledališkega srečanja? Verjamem, da razlika v stroških ne bi bila velika, bi se pa izplačala.
Dalibor Foretić, Danas, 16.5.1989 (prev. J. F.)

nagrade

  • Iztok Mlakar - priznanje ZDUS med drugim tudi za vlogo Novaka v uprizoritvi Jasnovidka ali Dan mrtvih, Združenje dramskih umetnikov Slovenije, 1990

tehnične opombe

Rekviziterja Jožko Markič in Aftero Kobal; odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalca Samo Oblokar in Renato Stergulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Berdon in Marija Uršič; kostumi za uprizoritev so bili izdelani v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, scena pa v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca. Rogovje je izdelal Stanko Posega. Slikarska dela na sceni je opravil Branko Drekonja.

Glasba, ki zaključi 1. in 2. dejanje, je originalna skladba skupine Laibach.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.