Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

John Pielmeier

Agnes Dei

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Simon Kovačič
  • Šepetalka
    Neda R. Bric

Igrajo

premiera

21. april 1988

v medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE
JOHN PIELMEIER: AGNES DEI


Za sklep letošnje sezone je Primorsko dramsko gledališče v mali dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici uprizorilo (prvič na Slovenskem) komorno dramo sodobnega ameriškega avtorja Johna Pielmeierja Agnes Dei, ki jo je prevedla Alja Predan.
Drama je sestavljena iz okvirne pripovedi doktorice psihiatrije in sodne izvedenke Marthe Livingstone ter iz retrospektivnih prizorov njenih srečanj in pogovorov s samostansko prednico Miriam Ruth in sestro Agnes, morilko lastnega otroka. Besedilo načenja pod skorjo žanra kriminalke problematike človekovega psihičnega in religioznega sveta ter postavlja v dinamično nasprotje razumski in metafizični pol človekove občutljivosti. Doktorici Livingstonovi v njeni fanatični privrženosti znanstveni resnici in pravosodni pravici mukoma uspe razkriti skrivnost detomora v Agnezini samostanski celici, vendar razkritje resnice ne sprosti obenem tudi očiščenja. Sestra Agnes mora v umobolnico, kjer zapuščena od ljudi in Boga umre. Mati prednica in doktorica pa ostaneta po novem zamahu v praznino še bolj nezadoščeni, brez vere in občutjem tesnobe.
Doktoričina vera v moč znanosti se razkrije v vsej varljivosti in uničevalnosti. Vse resničnosti sveta in človeka v njem znanstveno ni mogoče ne zajeti ne razložiti. Njene zadnje besede izražajo brezumno željo po dokazu smisla življenja, po čudežu: »Ne vem več, kaj verjamem. Ampak hočem verjeti, da je bila … blagoslovljena. In res jo pogrešam. In upam, da je za sabo nekaj zapustila, kak majhen del sebe v meni. To bi bil dovolj velik čudež.« Znanost ne le, da ne more utemeljevati smisla, ampak ga zmore zamajati in rušiti tudi tistim, ki so vanj verjeli. Mati prednica po doktoričinem razkritju resnice izreče svoje spoznanje takole: »Če hočemo uničiti vse tiste laži, o katerih se nevedni ljudje, kakršna sem jaz, pretvarjamo, da verjamemo v njih, potrebujemo ljudi, kakršne ste vi. Ampak nikoli vam ne bom odpustila za tisto, kar ste mi vzeli.«
Ob osrednjem vprašanju razmerja med celostnim pojmovanjem človeškega bivanja ter zgolj njegovim enostranskim razumskim razlaganjem načenja avtor v opisanem ženskem trikotu še druge motive in teme: ljubezen, med spolnostjo in mistiko, materinstvo, greh in krivdo, razmerje med materjo in hčerjo, med preiskovalko in preiskovanko … Redukcija sveta na tri dramske (ženske) osebe, ki jih je mogoče posplošiti naprej na tri pojavne oblike ali tri faze v razvoju enega subjekta, daje po eni strani drami univerzalnejše razsežnosti, zaradi dokajšnje shematiziranosti pa odvzema tudi nekaj življenjske polnokrvnosti in prepričljivosti.
Režiser Miran Herzog se je ob sodelovanju dramaturginje Diane Koloini odločil za natančno spremljanje avtorjeve zamisli v vzdušju stopnjevane napetosti, obrnjenosti igre navznoter ter asketski uporabi gledaliških izrazil. Pomenljivo, večpomensko scenografijo, ki je po potrebi zapirala protagoniste v skromen, temačen in tesen prostor samostanske celice, a z nakazano prostornostjo sten razprla dogajanje v nadčutne razsežnosti, je zasnoval Marko Krumberger. Cveta Mirnik je zasnovala kostume, ki so kljub minimalnim možnostim like individualizirali (izbruh telesnosti v trenutkih Agnezine izpovedi, poudarjena sivina in breztelesnost razumarske doktorice).
Po besedilu in uprizoritvi zamisli nosijo največji delež predstave igralke, ki so ustvarile tri individualizirane in notranje razčlenjene ženske figure, vse tri čedalje bolj negotove in nemočne. Teja Glažar je upodobila nekoliko nervozno doktorico psihiatrije, ki se nikoli v življenju ni sprijaznila s svojo žensko naravo, saj jo je vedno spremljal spomin na osovraženo mater. Namesto materinstva in zakona si je poiskala smisel življenja v neizprosnem razkrivanju resnice, ki pa ji ne omogoča gotovosti in miru. Marjanca Krošl je izrisala njen nasprotni pol, predstojnico samostana, nesrečno poročeno vdovo in mater dveh nehvaležnih odraslih hčera, ki se je umaknila pred zlom sveta v samostan in se pretvarjala, da verjame, dokler ni s priznanjem ostala tudi brez te možnosti. Dušanka Ristić je upodobila krhko in zamaknjeno sestro Agnes, ki je odraščala ob materi v najbolj grobem zatajevanju ženske lepote in človeške samozavesti, zaradi česar se je odločila za popolno samozatajevanje in umik iz realnosti. Njeno bitje se odziva v svet z zamaknjeno pesmijo in krikom, s krčevito gesto in omahovanjem.
Pri uprizoritvi, ki kljub shematičnosti in občasni gostobesednosti z notranjo zbranostjo in disciplino izziva intenzivno soudeležbo gledalcev, so sodelovali še skladatelj Lado Jakša, avtor izbora glasbe in korepetitor Brane Demšar ter lektor Srečko Fišer.
Slavko Pezdir, Naši razgledi, 13. 5. 1988.

tehnične opombe

Rekviziter Jožko Markič; odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalca Samo Oblokar in Renato Stergulc; frizerka Maura Delpin; garderoberka Marija Berdon; kostumi za uprizoritev so bili izdelani v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, scena pa v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.