Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Mihail Bulgakov

Don Kihot

Don Kihot

Igra po Cervantesu v štirih dejanjih, devetih slikah.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predpremiera 13.7.1984 v Kanalu.

koprodukcija

Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, Cankarjev dom Ljubljana Festival Ljubljana.

Igrajo

premiera

05. september 1984

v medijih

Primorsko dramsko gledališče
Nova Gorica
Mihail Bulgakov: Don Kihot


Predstava se dogaja na prostem, na Kontradi, osrednjem mestnem trgu v Kanalu, in malo tudi v ozki uličici, ki pelje navzdol proti Soči. Trg stražita drug nasproti drugega strma stolpa. Pročelja in strehe hiš imajo vsenaokrog mediteranski nadih, čeprav je mesto nemara bližje Alpam kot morju. Trg je prijazno in slikovito zbirališče, kot nalašč tudi za priložnosten teater po starih, morda pasijonskih, nemara mirakelskih vzorih iz časov pred stoletji. Predstava je v scenografskem dispozitivu Vojteha Ravnikarja in, seveda, v režiji Zvoneta Šedlbauerja natančno in duhovito izkoristila njegove urbane kvalitete. Bila je tako rekoč brez razpoke lita z ambientom, zasnovana s tako čvrsto mislijo na prostor in njegove likovne izzive, da si je iste ali nepoškodovane na kakem drugem kraju ni mogoče predstavljati.
Predstava je bila zasnovana že na začetku poletja in se je potem v zadnjem predjesenskem mesecu, ko so tu noči še zmerom mile (kljub vlažni reki v soseski in mrzlemu hribovju nad njo), razživela s polno spektakelsko močjo, zlasti pa v živem soglasju z gnečo, v katero je naganjala svojo publiko menda venomer enako iz večera v večer in iz dneva v dan, saj je nekajkrat tekla tudi ob naravni sončni svetlobi. In to nikakor ni bil teater preprostih in poceni trikov, nobena igra na prvo, najlažjo žogo, ampak širokopotezno in hkrati rafinirano, atraktivno in obenem zahtevno komedijantsko podjetje, ki v svojem posnemanju obrazcev starega, tako imenovanega »ljudskega« špektakla v širokem razponu čutnih atrakcij ni niti najmanj skrivala globljih ali visokoletečih, na primer izpovednih in artističnih ambicij.
Začne se igra z duhovito parado cirkuških glumaških numar, z bruhanjem in požiranjem ognja, razbijanjem debele skale na živem moškem telesu, trganjem debele železne verige, z igralci na hoduljah in peš, plesom in poskakovanjem in sploh vsakršnim sejmarskim šundrom, kot so ga znali svoje dni prirejati potujoči glumači. In začne se seveda z muziko (imeniten dosežek Urbana Kodra), ki se razlega po trgu in morda kar po vsem kanalskem mestu, ki se potem stanjša v ljubezensko serenado, da bi se takoj nato spet na široko razlezla vsenaokrog. – Potem gremo po ulici navzdol proti Soči, na drugem bregu zanetijo grmado, ogenj prižgo tudi na tej strani, čez vodo dobro znanih postav: sloka, »žalostna podoba« popotnega viteza don Kihota in ob njem obešenjaška figura zvestega oprode Sanča Panse. Iz čolna presedla hidalgo na konja Rosinanta, ki ga glumači vlečejo za seboj na kolesih. In igra se potem zares lahko začne, ko smo znova na Kontradi in ko igralci napihujejo gromozanski balon in ga pošljejo pod zvezde na nebu.
Igra o Don Kihotu, kakor jo je po Cervantesu z vsakršno tenkočutnostjo do izvirnega besedila, vendar z očitnimi aktualnimi aluzijami napisal hudega leta 1938 v Moskvi Mihail Bulgakov (prevedel pa z izvrstno besedno fantazijo Milan Jesih), teče v Šedlbauerjevi režiji sprva kot zabavna, malo ironična, malo razbrzdana veseloigra o premaknjenem, od vseh drugih »normalnih« ljudi drugačnem obubožanem hidalgu, ki si umišlja, da je slaven popotni vitez, in ki skuša v današnjem ničevem »železnem veku« – znova – in kajpada zaman – priklicati nekdanjo »zlato dobo«. To je torej najprej vesela komedija o starem topoumnežu (v neponovljivi maski ga predstavlja Aleksander Krošl) in njegovem norem spopadanju z najrazličnejšimi slepili, nič manj pa tudi o Sanču, Kihotovi obupani zdravorazumski senci, ki pa kljub svoji pameti le ne more drugega, kot da mu sledi na vsem njegovem žalostno zastonjskem romanju vse do konca (Bine Matoh ga igra z izjemno energijo in humorjem, zanosom in jezikavostjo, ki jima ni para). Ob tej poglavitni igri teče vzporedno vesela serija sejmarskih »interludijev« z vsakršno sproščeno razigranostjo, ki se je učinkovito udeležujejo vsi pripadniki obsežnega ansambla, tako tisti z vlogami kot oni brez njih, vsi pomešani v smešni cirkus z domala enakovredno energijo, v spektakel, ki mu dvigujejo ceno razkošne likovne kvalitete v kostumografiji Marije Vidau.
Toda Don Kihotova igra doživi v tem zabavnem špektakularnem okviru svojevrstno, pretresljivo usodo, ki jo režija z vso subtilno doslednostjo spelje do ostrega tragikomičnega konca. Polagoma, zdi se da neopazno, toda zaradi tega nič manj zanesljivo, začne namreč »cirkus« okrog don Kihota in Sanča Panse (in vseh njunih blaznih iluzij) pojemati, hrup je zmerom tišji, smeh začenja vedno bolj greneti, dokler čisto ne utihne – in dokler ni pred nami samo še razočarani umišljeni popotni vitez sam s seboj in s svojimi slepili, ki se razkrijejo pred njim z vso svojo umišljenostjo in pomoto. In je Don Kihot torej le še ubogi, izgubljeni, izmučeni in osmešeni – »drugačni« človek sam, zdaj nošen le še s tem spoznanjem, da mu ni uspelo na tem svetu opraviti ničesar »zlatega«, da je bilo vse zaman, vse le mlini na veter in vse drugo tudi le posmeh »železnih« ljudi, obsedenih s svojim norim in ničevim samozadovoljstvom (v tem smislu je bil izvrsten prizor z vojvodom in njegovo suito: Janezom Starino, Nevenko Sedlar, Stanetom Lebanom, Sergejem Ferrarijem, Nevenko Vrančič in še zlasti s sijajno Dragico Kokot, se pravi, z njihovo vsesplošno strupeno aroganco). Zdaj čaka Don Kihota samo še smrt (ki se potem zares prikaže kot bela žena s koso visoko v cerkvenem zvoniku nad trgom), še prej pa seveda definitivno spoznanje – da v resnici ni sploh nikdar bil nikakršen slavni popotni vitez, ampak le obubožano samoslepilo ves čas, Don Kihot le ubogi nori, »drugačni« človek. In šele ko to spozna, ko je samo še človek pod tisto belo koso (ki tam z zvonika zamahuje tudi nad drugimi ljudmi in nad vsemi nami), lahko slednjič spokojno zatisne svoje zmatrane stare oči. In je tako vsega konec, »železa« in »zlata«, zaničevanja in boja z njim, izmišljenih norosti in izmišljene ljubezni, hrepenenja in pomot, cirkusa in tudi vsakršnega drugega teatra.
Tako je ta zares enkratni Don Kihot novogoriških igralcev tam na Kontradi v Kanalu ob Soči pripeljal svoj slikoviti spektakel nazadnje iz širokopoteznega šundra po starih gledaliških vzorcih v čisto drobno tenko misel o tem, da je človek obsojen na spor in na spopad, na akcijo in aktivizem, na zvestobo, naj bo še tako nora – da pa ni nič manj obsojen na to, da na koncu vseh koncev spozna, kako je zares neizogibna in nepremagljiva, trdna in zanesljiva le tista ženska silhueta s koso na zvoniku. In da so spričo njenega smeha vse drugo le mlini na veter.
Andrej Inkret, Naši razgledi, 12.10.1984

festivali in gostovanja v tujini

• Križanke, Ljubljana, 1984
• Kogojevi dnevi, Kanal, 1984

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.