Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

France Bevk

V kaverni

V kaverni

Ekspresionistična enodejanka

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Franc Šorli
  • Vodja predstave
    Bor Štiglic
  • Šepetalka
    Nadja Hvala

Igrajo

premiera

05. april 1974

v medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
FRANCE BEVK: V KAVERNI


Za gostiteljsko predstavo na letošnjem Srečanju malih odrov so v Primorskem dramskem gledališču izbrali doslej še neuprizorjeno enodejanko svojega ožjega rojaka Franceta Bevka: »V kaverni«. Izbiri ne manjka mikavnosti: prav z zanimanjem se odpravljamo gledat, kako več kot petdeset let staro besedilo, ki se, s številnimi pridržki seveda, uvršča v sklop slovenske ekspresionistične enodejanke, prestaja svoj zakasneli odrski krst, in to pod vodstvom enega naših najmlajših režiserjev. In zapisati je treba, kajpak spet z nekaj pridržki, da predstava ne razočara; ni mogoče sicer govoriti o kakšni dokončni rehabilitaciji Bevkovega besedila, pač pa o dovolj solidni in na trenutke prav intenzivni uprizoritvi.
Ta se je režiserju Emilu Aberšku pokazala bolj kot zaporedje situacij, v katere so postavljeni vojaki v ogroženi kaverni, kot individualna zgodba sprtih in po ženski ločenih bratov, situacij, ki jih razvoj te zgodbe seveda opredeljuje, ki pa jo večkrat prerasejo in prekrijejo. To so situacije, ki koreninijo v nenehni smrtni nevarnosti Bevkovih soldatov, so različne manifestacije strahu pred smrtjo, kot jih pač izzovejo dražljaji od zunaj: tesnoba, panika, napadalnost, histerija; Aberšek je nekatere med njimi učinkovito prevedel v odrski jezik, poudarjana neenotnost besedila pa je bila najbrž vzrok, da jih je včasih zaokrožil in ločeval nasilno, z manj prepričljivimi pomagali, kot je na primer igranje na ustno harmoniko, še bolj pa docela neumestno poleganje mrtvega brata v krsti na odru.
A vendar se je režiserju posrečilo, zlasti če upoštevamo količinsko zelo pičlo zasedeno množico – štela je vsega štiri vojake –, ustvariti nekaj zelo intenzivnih trenutkov množične tesnobe – tak je bil zlasti prizor histeričnega smeha zasutih vojakov – in izpostaviti zgodbo obeh bratov le toliko, da je razvidno motivirala obnašanje brezimnih vojakov. Janez Starina kot narednik Jože se je gibal predvsem v ponotranjeni, na zunaj manj intenzivni igri: vojake je obvladoval s svojim činom in, zdi se, z drugačnim – z zavestjo o neogibnem – zaznamovanim vedenjem. Iztok Jereb v vlogi njegovega brata Toneta mu ni mogel parirati v tej smeri, bil pa je zato prostodušen, življenja lačen, nazadnje pa besno maščevalen vojak. »Množica«, v kateri je bil izraziteje opredeljen le Matjaž Turk, se je iz situacije v situacijo selila precej okretno, v začetku sicer preveč enoplastno posmehljiva, a nato vse bolj prestrašena in brezumna.
Aleš Berger, Naši razgledi, 21. 6. 1974.

festivali in gostovanja v tujini

• 3. Goriško srečanje malih odrov, 1974

tehnične opombe

Razsvetljava Damir Jambrovič; rekviziti Nadja Hvala; garderoba Ida Bremec in Mara Kovačič; odrski mojster Ludvik Hvala.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.