Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Jean Anouilh

Skušnja ali kaznovana ljubezen

La répétition ou L'amour puni

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Franc Šorli
  • Vodja predstave
    Bor Štiglic

Igrajo

premiera

18. april 1974, V dvorani PDG v Solkanu

v medijih

LEPA PREDSTAVA
»Skušnja ali kaznovana ljubezen« Jeana Anouilha v Primorskem dramskem gledališču – Režija D. Mlakarja


Povejmo že na začetku, čeprav bi se nemara bolje prilegalo na koncu: tragikomedija Jeana Anouilha, »Skušnja ali kaznovana ljubezen«, ki jo je v Novi Gorici uprizoril režiser Dušana Mlakar, se nedvomno uvršča med najizrazitejše dosežke Primorskega dramskega gledališča. Čeprav bi mogli nekaterim igralcem, posebej tistim v epizodah, očitati, da sta jim vsaj ležernost in rafinma v konverzaciji povzročala prevelike težave in da se niso zmerom uspeli ujeti v tisti svojevrstni, zračni, tako rekoč »aristokratski« dvoumnosti, sprenevedavosti in gostobesednosti, ki jo terja – že nekoliko degradirani – svet Anuilhovega »salona«, da je bilo v njihovi različici avtorjevega »bulvara« potemtakem preveč teže, tudi melodramatične resnobe, pa ne zmerom dovolj esprita, in čeprav gredo poglavitni pomisleki predvsem tudi na rovaš zasedbe, ki pa je drugačne Primorsko dramsko gledališče najbrž spet nima – ni mogoče dvomiti vsaj o dveh, treh več kot uspešnih vlogah, ki nikakor niso pod ravnijo današnjega komedijantstva na Slovenskem, ni mogoče dvomiti o kontekstu predstave.
Tako je osrednja vloga, grof Matjaža Turka, izpričala – seveda mimo zanesljivega in suverenega ravnanja z obsežnim in nelahkim besedilom – vsaj dvoje zanimivih sestavin: intelektualno ostrino na prvi strani in ironijo na drugi. Prva je bila seveda delež grofovega uprizarjanja igre v igri, skušenj za Marivauxovo komedijo o dvojni ljubezenski zvestobi, ki se tako brez ostanka prekriva z erotično razpostavo Anouilhovih junakov samih. Matjaž Turk se je izkazal kot spreten, teatraličen »manipulator«, ki se zna spretno prepeljevati med eno in drugo igro, med Marivauxom in Anouilhom, z decentnimi, utišanimi, a vseskozi razvidnimi, ostro prebitimi poudarki na izigravanju enih »ljubezni« zoper druge, žensk proti ženskam v njihovem hotenju po moških, po obvladovanju erotičnega sveta, kjer se rafinirano poigravanje nenehoma srečuje in tolče z zahrbtno intrigo. Njihov cilj je seveda en sam: obdržati moškega, ne glede na ceno, na povodcih, ljubimcem ne dovoli ljubezni. Matjaž Turk je pokazal, da zna držati nitke v rokah, da pa svoje usode in njene ljubezni pri tem vendarle ne zmore zavarovati. In čeprav je v razmerju do žensk razvil vrsto duhovito prikritih podtonov in dvoumnih gest, je bil njegov ljubezenski zlom neizogiben: mlada Lucille ne more postati njegova, zoper njegovo ljubezen se postavi ves zavrženi salonski svet. Nobene sentimentalnosti ni bilo v igralčevem zaključnem spoznanju. Zlom se je zgodil navznoter, igralec ga je zadržal z materialom, ki ga je razvil že prej: ironija in racionalistična ostrina sta se obrnili sami nase, se uničili.
Lucille Teje Glažarjeve ni bila običajna naivka, kakršne poznamo iz te vrste gledališkega pisanja: bila je, kljub svoji krhkosti in mladosti, v ljubezni do grofa že ženska z izkušnjami; ljubimka, ki ve za erotične nevarnosti, ki pa se vanje spusti z vso vednostjo o tveganju. Ženska, ki si je na jasnem o ljubezenskih posteljah in uničevalnih nagibih svojih ljubezenskih nasprotnic, ki pa se spusti v spopad s premalo moči. In ko jo z goro razbolelega cinizma spravi podse grofov prijatelj Hero, ko si ga vzame tudi sama ter tako za svojega ljubimca poravna račun (žensko, kot je sama, je svoj čas speljal grof Heru), mora biti vsega konec. Vse se sesuje, in Lucille, kakor da bi vedela: s tem, ko se je bila zaljubila v grofa, je pristala tudi na zlo in uničevalno izpraznjenost njegovega salonskega sveta. Glažarjeva jo je igrala, svojo Lucille, z ustreznimi liričnimi poudarki in tišinami, brez sentimentalne sladkosti, a vendar - kakor da bi bila od vsega začetka vedela za konec.
To sta bili najizrazitejši vlogi v predstavi. Ob njiju je Stane Leban z običajnim, zanesljivim, čeprav tudi nekoliko ponavljajočim se izraznim aparatom upodobil ciničnega in brezmočnega pijanca, obupanca Hera; Ivo Barišič komičnega mladega ljubimca grofove žene (opozoriti velja, da igralcu manjka jasnoče in natančnosti v dikciji), intrigantski ženski iz grofovega kroga sta odigrali Dragica Kokot-Šolarjeva in Metka Franko, grofovega oskrbnika pa Tone Šolar.
Za režijo Dušana Mlakarja je mogoče reči, da je iz besedila in interpretatorske ekipe potegnila največ, kar se je dalo. In to ni bilo malo. Bila je čista, izcizelirana predstava z jasno linijo in s posebno pozornostjo do podtonov, namigov, aluzij ... zanimiva v mizansceni oziroma v »napolnjevanju« odrskega prostora, pa tudi v vrsti izjemnih svetlobnih razrešitev. Skupaj s scenografijo Nika Matula in kostumografiijo Milene Kumar bi jo bilo mogoče imenovati za bleščeč, do kraja domišljen in izravnan, perfekcioniran in rafiniran, skoraj esteticističen »kič«. Tako bi jo seveda bilo mogoče označiti le, če bi ta beseda ne imela pri nas pejorativnega pomena. Predstava je bila, skratka, lepo in preciozno, z znanjem in vsemi potrebnimi občutki, vsekakor pa z mnogo humorja opremljeno imitiranje salona in bulvara s Francoskega.
Andrej Inkret, Delo, 23. 4. 1974.

nagrade

  • Nagrada Dolenjskega kulturnega festivala za intenzivno umetniško rast ansambla, 1974

festivali in gostovanja v tujini

• 9. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1974

tehnične opombe

Razsvetljava Damir Jambrović; rekviziti Nadja Fišer; garderoba Ida Bremec in Mara Kovačič; frizerka Slavica Valentinčič; odrski mojster Ludvik Hvala.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.