Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Tennessee Williams

Steklena menažerija

The Glass Menagerie

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Ludvik Hvala
  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija

Igrajo

premiera

11. november 1976

v medijih

WILLIAMS V GORICI
Priložnost za igralski ansambel Primorskega dramskega gledališča, da je lahko zaigral »Stekleno menažerijo«


Tennessee Williams je napisal svoji najbolj znani – in bržčas najboljši drami Stekleno menažerijo in Tramvaj poželenje pred nerodnimi tridesetimi leti. Se pravi, da je v vmesnem času zrasla in dozorela generacija sinov, ki s problemi očetov nima in noče imeti kaj dosti skupnega. Najboljši dokaz tega je, da se pri zadnjih uprizoritvah obeh dram publika sladko in izdatno smeje – še malo, pa ju bomo igrali kot komedije. Zgodovina, pravijo, se ponavlja: baje se je nekaj podobnega primerilo Molièrovemu Tartuffu.
To opažanje še malo ni mišljeno kot kritika uprizoritve Steklene menažerije, ki jo je pod režijskim vodstvom Janeza Povšeta prikazalo Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici. Nasprotno: goriška predstava strogo (skoraj bi rekli »pietetno«) upošteva duha Williamsove presunljive dramatizirane družinske kronike, ki zgledno uravnoveša svoji temeljni sestavini, življenjskost in simboličnost. In kjer Williamsa rahlo poenostavlja, mu je največkrat celo v prid; odpadli so odvečni zunanji učinki, vse se osredotoča na igro štirih igralcev.
Trije med njimi so prijetno presenečenje. Res: nelagodnost, ki te obide, ko naj bi si vnovič ogledal delo, ki so si ga tri desetletja pulila iz rok gledališča, film in TV in ga prinašala v zvezdniških zasedbah, mine že po prvih prizorih. Goriška predstava ne skuša ničesar posnemati in z nikomer tekmovati, niti segati preko svojih meja. Preprosto, dobesedno in dobro pove zgodbo, razvije značaje, označi čas in da dihati tudi podtekstu, da ustvari celo nekaj pristnih odrskih trenutkov, ki zadenejo v živo. Takšen je na primer ključni prizor med pohabljeno Lauro – Nevenko Vrančičevo in »gospodom na obisku« Marjanom Trobcem, ki se naglo v dobro zastavljenem tempu odvija do viška – in nato, po klimaksu, v razočaranem izzvenevanju zgosti atmosfero in doseže intenziteto, ki bi jo mladima igralcema komaj pripisali in ki osvetli njuno prejšnjo igro z novo lučjo. Dotlej do zabrisanosti bleda Laura in kar pretirano dinamični, najrazličnejše rekvizite uporabljajoči Jim zdaj svoje odzive osupljajoče uskladita in dosežeta tako učinek razumevanja in harmonije, ki preglasi grenkobo njunega nesporazuma in celo dekletovo bolečino.
Zahtevno vlogo matere Amande je odigrala Breda Urbičeva polnokrvno in temperamentno, z neuničljivo zagnanostjo te bridko smešne nekdanje »lepotice z Juga«, pa z lepo mero takta, ki ga narekuje skrita tragedija Amandinega življenja. Smeh, ki ga je kdaj pa kdaj izzvala pri gledalcih, je bil prave barve; in v prizoru z luno je lepo izvedla prehod iz trivialnosti v čisto liriko. Šibkost predstave je – začuda – povezovalec zgodbe in pripovedovalec v prvi osebi, Williamsov avtobiografsko zastavljeni junak, domači sin Tom – Matjaž Turk. Vloga, kot je zamišljena, temu preskušenemu igralcu goriškega gledališča ni blizu; prikrojil jo je po svoje, a učinek, ki ga doseže, ni pravšnji. Toma igra veliko starejšega kot je bil za osrednjega dogajanja – takšnega, kot je v času okvirnega spominjanja – in barva njegove komentarje s komaj prikritim cinizmom. Ko prenese to figuro v dogajanje, posebno v spopade z materjo, je v svoji odraslosti, izkušenosti in odmaknjenosti zanjo tako presežen nasprotnik, da so njegovi drobni porazi neverjetni in zveni njegovo oporekanje paglavsko in nesramno; da se občinstvo pri tem odlično zabava, stvari ne izboljša. A ne glede na ta spodrsljaj; če se vprašamo, kako da je vsem nasprotnim razlogom navkljub Steklena menažerija prišla na oder Primorskega dramskega gledališča, se kar sam po sebi ponuja simpatičen odgovor – v repertoar je bila sprejeta z mislijo na ansambel, na to, da nudi štirim igralcem priložnost, preskusiti svoje sposobnosti in izživeti svoj dar. Takšna priložnost se v današnjem teatru igralcem ne ponudi velikokrat.
K uspehu predstave sta poleg režiserja Janeza Povšeta pripomogla Demetrij Cej s primerno sceno in Milena Kumrova s kostumi, ki so presenetili z diskretnostjo; celo Laurina pohaba, ki je za razumevanje igre bistvena, je komaj nakazana. Glasbo je izbral Ilija Šurev, prevedel pa je delo Janko Moder.
Rapa Šuklje, Delo, 10. 12. 1976.

tehnične opombe

Razsvetljava Nikola Pešić, garderoba Marija Berdon in Vesna Hvala. Kostumi in scena so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.