Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Friedrich Ch. Zauner

Strah - Črnošolki

Der Spuk

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Prvič v slovenščini

tehnika

  • Tehnični vodja
    Ludvik Hvala
  • Vodja predstave
    Peter Božič
  • Šepetalka
    Ana Podgornik

premiera

11. januar 1973

v medijih

Sinoči je Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice uprizorilo tretjo premiero v letošnji sezoni. Tokrat so izbrali delo sodobnega avstrijskega avtorja Friedricha Zaunerja: Strah. Naš sodelavec Aleš Berger poroča:
»Vzklical sem duhove, zdaj jih ne mojstrim« – tako jadikuje črnošolec v znani Goethejevi baladi in situacije, v katerih se znajdeta mladi najstnici v Zaunerjevi igri »Strah«, so prevajalca Ervina Fritza spominjale na omenjeno pesem v tolikšni meri, da jo je podnaslovil »Črnošolki«. Gre namreč za štirinajstletni dekleti, ki se skušata nekega večera, ko sta sami doma, skoz bolj ali manj nedolžne otroške šale približati svetu odraslih, ta pa se jima le v drugem planu kaže kot prostor, ki ga obvladujejo denar, družabno uspešništvo in podobni atributi: bolj ga, čeprav v tem pogledu neizkušeni, doživljata skoz erotiko – ločnico, ki razmejuje otroštvo in odraslost, slutita v prvem seksualnem doživetju. Zato, sicer za šalo, telefonirata neznanemu moškemu, ga, spet za šalo povabita k sebi, pa on – in tu se res kažejo vzporednice z Goethejevo balado – zares pride in tudi njuno igro vzame zares. No, Zaunerju, kot kaže, ni šlo za to, da bi položaj, v katerega je spravil svoji najstnici privedel do katastrofe: igro je razpletel precej sproščeno, pomirjujoče, brez kakih pretirano pedagoških ali kako drugače moralizatorskih teženj. Tako se je uprizoritev, ki je bila v rokah Jožeta Babiča, lahko posvetila v poglavitni interes prav igranju obeh deklic, njunemu zdaj ljubkemu zdaj krutemu eksperimentiranju s svetom odraslih, njuni igri, da sta odrasli, ki predmet svoje igrivosti, se pravi, svet odraslih, že problematizira in ironizira. Kot rečeno, je besedilo Friedricha Zaunerja sestavljeno brez posebnih ambicij – v njem se prepletajo elementi bulvarke s poetičnimi razmišljanji deklet o človekovi vrženosti v svet, a slednji precej neobvezno, bolj za ravnotežje nagajivi razposajenosti deklet – in treba je povedati, da so ga režiser in igralki uspeli izkoristiti kot predlogo za razgibano, sprva sicer malce zatikajočo se predstavo. Bilo je sicer nekaj nerodnega, pa prevečkrat ponavljajočega se premetavanja obeh igralk, a ob njih je predstava postregla tudi s precej čistimi trenutki, tako tistimi, ki jim je bil glavni namen zabava, kot onimi, kjer sta se deklici poetično zazirali vase. Težo uprizoritve sta kajpada nosili Teja Glažar in Barbara Levstik kot mali črnošolki – medtem ko je prva sicer uspešno vztrajala pri vlogi naivne prebrisane pubertetnice, pa je Barbara Levstik poskušala svoje dekletce razločiti na več plasti, ga že premakniti bliže svetu odraslih – od tod njena strogost, ukazovalnost, pa tudi dolgočasje – pri čemer pa se včasih ni ognila šablonskim glasovnim modulacijam. Na sceni Mirka Lipužiča so v kostumih A. D. sodelovali še B. Urbič, I. Barišič in I. Jereb.
Aleš Berger: Radio Lljubljana, Večerni radijski dnevnik, 12. 1. 1973.

tehnične opombe

Razsvetljava Damir Jambrovič; garderoba Mara Kovačič.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.