Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Carlo Goldoni

Primorske zdrahe

Le Baruffe Chiozzotte

Komedija v dveh delih.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje V primorsko narečje prelil dr. Mirko Rupel.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Milena Kumar
  • Vodja predstave
    Peter Božič

Igrajo

premiera

04. september 1971, v Desklah

v medijih

KAKO JE MOGOČE?
Otvoritev sezone 1971-1972 v Primorskem dramskem gledališču


Rad bi bil kot vedno papirnat, suh, objektivno kritičen do vsake kulturne manifestacije, kot gledališki človek še posebej do gledališke dejavnosti. Prepričan sem pa, da bi se vsakdo, ki se posveča gledališkim rečem, globlje zamislil nad tistim, čemur sem pazljivo sledil v Desklah pri generalki, dan zatem pri premieri in teden dni kasneje na prostem pri »Kornu« v Novi Gorici.
Ponavljam, rad bi ohranil pravilen kritični odnos do te osnovne kulturne dejavnosti na severo-zapadni meji naše ožje domovine, kritični odnos do dejavnikov in pogojev, ki naj bi gledališkemu ansamblu PDG pomagali skrojiti dostojen reprezentativni plašč, pod katerim naj bi ne zmrznil. Pametno in pogumno bi bilo zavzeti tak kritični odnos zdaj, ko je profil kulturnih skupnosti v vseh zvrsteh in plasteh nekako začrtan, ko ne bi smelo biti več tolikih vprašajev, ne skomigovanj z rameni tistih, ki so se že zdavnaj zapisali kulturni stihiji in ki so zanjo odgovorni. Če je med to množico nekaj posameznikov, ki ovedeno stojijo ob strani te mlade, prizadevne, dinamične ustanove, ki jo k delu žene kanček od mnogih zavrženega idealizma, je to le potrdilo prastari resnici o pravilih in izjemah.
Že nekajkrat sem tozadevno omenil občasna glasila in časopisje, predvsem lokalno. Ob tem primeru gre za taiste »Primorske novice«, za katere sem zadolžen, da zapolnim nekdanjo vrzel gledaliških kritik. Dolžnost in ugled »Primorskih novic« bi zahtevala, da se vsaj vsaka premiera naznani na prvi strani, in to z ustrezno fotografsko dokumentacijo. Vsak izgovor pade pri tem v vodo, kajti gledališče živi od publike, odjek pri tej ga vzdržuje in usmerja njegovo repertoarno politiko, z aplavzom in odobravanjem premami akterje, da kljubujejo pretresom in poniževanju pri delitvi skupnih dobrin. Bralec je tudi publika in je prav, da je opozorjen, kajti tudi kultura je narodova krvna banka, tudi za njeno osvobajanje je narod plačal davek krvi in brez nje ni naroda, brez nje je narod brezimen trop.
Pretiravam? Morda se bo tako zdelo vsem tistim, ki niso bili na pripravah »Primorskih zdrah« v Desklah, zdelo se bo tako vsem tistim, ki ne vedo, da so imeli novogoriški igralci najkrajše počitnice med vsemi slovenskimi profesionalnimi ansambli. Maloštevilno tehnično osebje je izdelalo ne samo zahtevno sceno za igro na prostem, ampak celo gledališče, ki je bilo za naše razmere zgledno, igralci in igralke so se v vlagi in potu podili po odru in ustvarjali spektakel, ki naj bi bil čimbolj ljudski, čim bliže onim, ki gledališča ne marajo in v razvedrilo vsem, ki se še niso sprli s socialističnim pojmovanjem kulture in njenega pomena za ljudske množice. Pika. Želel bi, da bi bil ta uvodnik marsikomu v premislek!
Goldonijeve »Primorske zdrahe« so doživele že marsikatero uprizoritveno varianto in težko bi mogli govoriti o popolnem polomu katere izmed teh. Celo če je predstava prepuščena čistim diletantom, jo sočnost jezika in dramaturške čistosti reši povprečnosti, skoraj nemogoče je torej, da bi propadla v novogoriški varianti, v ansamblu, ki je sestavljen iz svežih moči, in te so se še posebej v tem komadu pokazale prizadevene, sposobne, resne. Odveč je vsak krivoriti pomislek: »Primorske zdrahe« so v izvedbi Primorskega dramskega gledališča živahna, privlačna in kvalitetna predstava, vredna ogleda in to kjerkoli na slovenskih tleh.
Carlo Goldoni (1707–1793) je pomenil prelomnico v svojedobnem komedijskem žanru. Pometel je s tabuji in to na svojevrsten način. Kaj vse so mu očitali jezikovni puristi, kaj vse teoretiki tedanje gledališke togosti (pozabljajoč ob tem na frapantnega, že dolgo pokojnega Shakespearja). Še danes se kritiki niso povsem zedinili glede njegovih zaslug pri odkrivanju komedijskih prvin oziroma pri ponovnem odkritju ljudskosti v njih, še vedno pripisujejo nekaterim trenutkom fantazijske hipnoze avtorja njegove briljantne dialoge in posrečene zapletljaje; videl je, zabeležil je, zaigral: to pa še ni umetnost, pravijo! Morda. Toda kakšna neposrednost! Kakšni značaji! ... In treba je priznati, da je znal režiser Uršič vse te komponente urediti, jim dati pravi ton in ritem. Še več, uspel je celo tam, kjer je večini režiserjev spodrsnilo: na odru ni bilo zvezdništva Sancinovega ali Baseggijevega kova! Vlogo Lipeta, ki je ponavadi prerasla tako po vsebinski komiki kot interpretativno pri prej omenjenih igralcih ostale kreacije, je zaigral Stane Leban zmerno in se podredil okviru celovitosti predstave, prav zato pa je Leban blestel kot malokdaj, bil je malodane popoln. Toda, če ni nihče igral pod povprečjem, je vkljub temu omeniti ženski del nastopajočih. Vse igralke so vnesle lastno karakteristiko in odrsko omiko v dogajanje. Moški del je bolj nihal v kvaliteti, toda prizadevnosti in medsebojnega tekmovanja v bravuroznosti ni manjkalo. Lepa osvežitev je bil mladi Silvij Božič v vlogi čolnarja Tomaža. Če bo ostal skromen in bo trdo delal, bo to odličen karakterni igralec. Scena M. Turka je bila še kar dobra, morda malce preveč ploskovnata, ustrezni in lepi so bili kostumi arh. Milene Kumarjeve, zadovoljiv je bil dialekt v lektorstvu Darija Bratoša, malce preskopa glasba Ivana Mignozzija. Zaključujem: sveža in dobra, ponekod odlična predstava ... kljub vprašanju: kako je mogoče.
Aleksij Pregarc, Primorske novice, 17. 9. 1971.

tehnične opombe

Umetniško vodstvo Jože Babič; rekviziti Ivo Barišič; odrski mojster Ludvik Hvala; razsvetljava Dare Štrekelj; garderoba Ida Bremec.
Kostumi in scena so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.