Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Jean Genet

Poostreni nadzor

Haute surveillance

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Prvič v slovenščini

tehnika

  • Šepetalka
    Branka Slokan
  • Tehnični vodja
    Milena Kumar

Igrajo

premiera

07. januar 1972

v medijih

OB TREH PREMIERAH V PDG NOVA GORICA

V okviru Goriškega srečanja malih odrov je Primorsko dramsko gledališče predstavilo svoji publiki dramo Jeana Geneta Poostreni nadzor. Ime tega dramatika je slovenski publiki že znano, vendar pa ga še kljub temu ne poznamo, zakaj šele pred dvema letoma smo se prvič srečali z njegovimi »Služkinjami«. Več pa o Genetovi ustvarjalnosti, njegovem dramskem opusu in življenjski poti skorajda ne vemo ničesar.
Jean Genet je začel pisati v štiridesetih letih tega stoletja, star 32 let. Bil je nezakonski sin, dobre vzgoje ni imel, živel je pri tujih ljudeh in kmalu je zašel na kriminalna pota. Bil je v poboljševalnici, kriminalna pot ga je vodila skoraj skozi vse evropske dežele, preizkusil je jetniške zidove, bil v tujski legiji, nato dezertiral, pa zopet kradel in prekupčeval – končal je v zaporu in bil obsojen na dosmrtno ječo, od koder pa je s posredovanjem vplivnih francoskih literarnih krogov odšel v samoto in se zaprl sam v svoj svet. Pisati je začel že v ječi. Prav ta Genetova biografija pa je nujno potrebna za poznavanje in razumevanje njegovih dram. Iz njegovega življenjepisa izhaja njegova življenjska in literarna ideologija, na neki mističen način veruje v svet zavrženih – kriminalcev in zločincev. V to eksistenco verjame in znotraj nje išče občečloveške probleme in delinkvente obravnava kot izhodiščno točko njihovega sveta. Tako so tudi junaki Poostrenega nadzora Yuex-Verts (Matjaž Turk), Maurice (Ivo Barišič), Lefranc (Karel Brišnik). Drama ostaja na subjektivnem nivoju in bi jo lahko imenovali tudi genetovščina v notranjem dogajanju glavnega junaka Yuex-Vertsa, morilca, ki ga čaka giljotina. Lefranc je tat velikega »kalibra«, najmlajši Maurice (17 let) pa se je šele začel ukvarjati s kriminalom. Tu sta še dva pola, ki bazirata po hierarhični razporeditvi na kriminalnih zaslugah. Prvi je vzvišen ideal, svetniška moč, Maurice, ki pristaja na mistično idealizirano identifikacijo z Yuex-Vertsom, česar pa Lefranc ne dopušča, ne pristaja na to relacijo, medtem ko se celo sam hoče poistovetiti in biti nekakšen »bog« v celici, od koder ni izhoda.
V afektu sproščenosti pa se razbremeni in sprosti dolgo zadrževano željo po umoru ter ubije Mauricea. V dogajanje v celici poseže samo dvakrat paznik, ki je v nekem smislu podoben tem ljudem, samo brez krivde (Paznik: Iztok Jereb). Po vsem tem je jasno (po igri, ki je bila tudi dovolj prepričljiva), da je umor privilegij tistih, ki jim je to usojeno in določeno. Zato je Lefrancov umor nesmiseln, saj si z njim ni pridobil svetništva. Enoplastno dogajanje je režiser (Iztok Tory) skušal vizualizirati in teatrsko postaviti dovolj dramatičen dialog.
S trditvijo o zavestni odločitvi, živeti kot kriminalec, se je Genet postavil pred nas kot paranoik ali izredno sposoben umetnik, ki je z opevanjem zavržencev znal opravičiti škandaloznost na najbolj prefinjen način.
V drami »Poostreni nadzor« operira z narobe svetom, to kar je etos urejene civilizacije, civilizirane družbe, je Genetu le okvir, v katerem razporeja svoje junake z nasprotno filozofijo. »Poetični fenomen« dviga krutost nad nivo sadističnih elementov, cenene šokantnosti in provokatorskih teženj. S tem pa ohranja nujnost v sferi občečloveških stisk in Yuex-Verts ostaja individualist ter postane svetnik zla. In to mu daje specifičnost. Vse te elemente je bilo čutiti v režijski postavitvi Iztoka Toryja, vzdušje v celici je dobil s počasno intenzivno hojo teh treh kaznjencev, samo z enim reflektorjem, ki je osvetljeval pano na praznem odru. Žal pa se je prav to vzdušje, ki bi moralo vladati v celici s premalo igralske intenzivnosti precej razgubilo v prostornini odra. Tu bi namreč moral ali scensko bolje rešiti široki prostor, da bi gledalec dejansko občutil neizhodnost in zaprtost ali pa igralsko temljiteje napolniti to celico in tako omejiti prostor. Škoda tudi, da je šepala dinamika in ritem predstave. Vsi štirje igralci so dobro odigrali svoje vloge, posebno omembe vredna je kreacija Matjaža Turka, čigar vloga ni bila lahka, pa jo je odigral s posebnim občutkom – bila je njegova. Morda bi se morali igralci še nekoliko močneje predati stanjem, ki so se ponavljala tekstovno in tako vzpostaviti stopnjevanje dejanja. Njihovo notranje stanje pa bi verjetno veliko pripomoglo tudi govorjenemu dramatičnem dialogu.
Vsekakor pa je »Poostreni nadzor«, filozofska, psihološka in sociološka tendenca, svet, v katerega je postavljen, treba videti in se srečati s tako tematiko in uprizarjanjem na gledališkem odru.
Mojca Kreft, Srečanja, november-december 1971.

festivali in gostovanja v tujini

• 1. Goriško srečanje malih odrov, 1972

tehnične opombe

Razsvetljava Damir Jambrović; odrski mojster Ludvik Hvala; garderoba Ida Bremec. Kostumi in scena so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.