Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

France Bevk

Kajn

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Ob 80-letnici avtorja.

tehnika

  • Vodja predstave
    Ivo Barišič

Igrajo

premiera

12. september 1970, v Idriji

v medijih

FRANCE BEVK: KAJN
Premiera Primorskega dramskega gledališča v Idriji na začetku letošnje gledališke sezone


V soboto zvečer je Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice v Idriji, s premiero »Kajna« Franceta Bevka, začelo letošnjo gledališko sezono. Izvajalcem in prirediteljem, katerim je šlo zastavljeno delo lepo izpod rok, saj so Idrijčanom pripravili lep in prisrčen večer, se – žal – ni izpolnilo eno samo pričakovanje: jubilantu Francetu Bevku, ki se je tudi osebno nameraval udeležiti premiere, je bolezen preprečila obisk. Idrijski kulturni delavec Tomaž Pavšič je slovesne sklepne besede, namenjene pisatelju, le-temu na čast podelil samo s številno in neutrudno ploskajočo publiko.
Novogoriško gledališče je izvedbo »Kajna« zaupalo mlademu tržaškemu režiserju Mariju Uršiču, ki je bil svoje študije opravil v Ljubljani. Kot slovenski rojak se je tega zgodnjega Bevkovega dramskega teksta, odzivajočega se na narodnostno zatiranje na Primorskem v letih po krivični Rapalski mirovni pogodbi, očitno lotil z dvema osrednjima težnjama: hotel je prikazati nečloveškost nasilja na splošno, kot pojav zunaj prostora in časa, zraven pa zastrto angažirano opozoriti, da to nasilje v zastrtih socialno ekonomskih oblikah med našimi zamejci še obstaja. Toliko o režijski zamisli te uprizoritve po idejno izpovedni plati.
Kar zadeva slogovno-oblikovno plat, pa se je mladi gledališki delavec moral spopasti s tršim orehom. Realistično, psihološko enoplastno in dramaturško ne preveč trdno zgrajeno pripoved o izvenzakonskem aleksandrijskem podtaknjencu Angelu, ki s svojimi fašističnimi pajdaši ugonobi slovensko družino, pa najde v goreči hiši skupaj s staro materjo, ki izpelje maščevanje, smrt tudi sam, je hotel povzdigniti v nekakšne nadrealne simbolne višine.
V delu, ki je pisatelju gotovo upravičeno še posebno pri srcu kot spontan izliv človeškega in narodnostnega gneva, kakršen je v njem sproščal tako ploden in prizadet odziv, je režiser začutil odtenke antične klenosti in preprostosti. Zato je vpeljal rahlo nakazani zbor mož, pa tudi stara mati, ki jo je znova – kot leta 1924, na mariborski krstni uprizoritvi »Kajna« – igrala Elvira Kraljeva, se mu je začela spreminjati v preroško Sibilo.
Tej režiserjevi ideji gotovo velja prisluhniti, saj bi s še doslednejšo odmislitvijo komaj nakazane psihologije, predvsem Angelovega sinovskega kompleksa, ter seveda z izrazitejšim igralskim materialom (mladi prizadevni amaterji gotovo da niso mogli izvabiti iz sebe mračne zrelosti zatiranih in zrevoltiranih kmečkih možakov) nemara prišel do elementarnosti konflikta, vredne Bevkove izpovedne narave. Ker se je skorajda pietetno zvesto držal besedila, iz že omenjenih razlogov, je ostal le pri zanimivem napotku za morebitne prihodnje uprizoritve »Kajna«.
Ob tej in taki pohvali pa moramo izreči tudi manj pohvalen pomislek, kar zadeva izrabo dramsko bržkone učinkovitega sklepnega prizora, t. j. skupne smrti obeh poglavitnih nosilcev spopada. Naraščajoče smrtne groze za monolitnimi kraškimi stenami, kakršne je v skladu z iskanjem starosvetne teže postavil na oder scenograf Janez Lenassi, domala ni bilo. Režiser in nosilec vloge (Stane Leban kot Angelo) si tukaj očitno nista bila drug drugemu v pomoč. Pač pa je Mario Uršič našel hvaležnejši odrski instrument v Matjažu Turku kot zavednem in kmetiško trdnem sinu Jožetu ter Ernestu Zegi kot fašističnem podrepniku Gorjanu. Razen omenjenih so v vidnejši vlogah nastopili še Tone Šolar kot Jakob Gravnar, Jerica Mrzelova kot Ivanka ter Dragica Kokot-Šolarjeva kot Jušta.
Jože Snoj, Delo, 14. 9. 1970.

tehnične opombe

Razsvetljava Darko Štrekelj; odrski mojster Ludvik Hvala; garderoba Ida Bremec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.