Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Ivan Cankar

Kralj na Betajnovi

1970

Drama v treh dejanjih

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Boleslav Simoniti

Igrajo

premiera

20. februar 1970, v Solkanu

v medijih

»KRALJ NA BETAJNOVI« V NOVI GORICI
Predstava Primorskega dramskega gledališča


Za »Veselim dnevom«, »Poroko« in »Pepelko« je v vrhu tekoče sezone uprizorilo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. Premiera je bila v petek, 20. februarja na matičnem odru novogoriškega gledališkega ansambla v Solkanu. Že na začetku našega zapisa o tem pomembnem kulturnem dogodku, ki po svojem pomenu prerašča Primorsko, velja zapisati, da se je gledališče iz Nove Gorice s tem delom navezalo na svoje prejšnje najbolj kvalitetne storitve in je zaigralo tako, kot se od profesionalnega gledališča pričakuje.
Ivan Cankar je svojo tretjo dramo »Kralj na Betajnovi« napisal konec leta 1902, drama pa je doživela krstno uprizoritev v začetku leta 1904. Avtor je to svoje delo sam označil kot »kmečko socialno dramo«. Čeprav sega tako na široko, ji ne manjka intimnih in celo avtobiografskih momentov. Tako gledamo v Maksu pisateljevega dvojnika. Kot kasneje še v večji meri Hlapci, tako tudi drama Kralj na Betajnovi niha med psihologiziranjem in družbeno kritiko.
Na teh dveh osnovah je gradil novogoriško predstavo režiser Jože Babič. Družbeno kritične osti ni hotel neposredno aktualizirati, pustil je dogajanje v Cankarjevem času, gledalci pa naj sami iščejo in najdejo povezave. Svoje glavno prizadevanje je vložil v oblikovanje psihološke plastičnosti odrskih likov, zlasti pa v oblikovanje osrednje vloge ničejansko nadčloveškega Kantorja. V tej smeri je uspel ustvariti dokaj enotno predstavo, v kateri so se dobro znašli tudi nosilci posameznih vlog in ob kateri se očitno dobro znajde tudi publika.
Za scenografijo je režiser pridobil sodelovanje akad. kiparja Janeza Lenassija. Ta je edino prizorišče zgradil iz patinirane pločevine in lesa. Sceno je razdelil v celice in na etaže. Tako je ustvaril edinstveno okolje, v katerem bi bilo mogoče igrati npr. moderno bivanjsko dramo, ali pa klasično dramo na bivanjski način. Babič pa se je naslonil bolj na Cankarjeve klasične vrednote in ni močneje razvijal tistih komponent, s katerimi Kralj na Betajnovi navezuje na moderna dramska prizadevanja. Lenassi je zgradil okrog Babičeve režije tako hermetično zaprt prostor, da v njem odpade naposled vsaka psihološka in celo socialna utemeljenost, prevlada pa neobvladljiva neizbežnost, spričo katere so krčevita človeška in družbena prizadevanja še toliko bolj nemočna in tragična. S to svojo značilnostjo je dobila predstava na novogoriškem odru tudi svoj posebni odtenek in svojo posebno vrednost.
Novogoriški igralski ansambel je zelo dobro odgovoril zahtevam vlog iz te drame. Skoraj za vsakega posameznika moremo ugotoviti, da je dobil svojo pravo vlogo, ki mu je spet omogočila, da je dal v njo kar največ. Nosilno vlogo tovarnarja Kantorja je odigral Tone Šolar. Njegova fizična primernost za to vlogo je tolikšna, da je ob njej obstajala nevarnost preglasitve drugih zahtev. Vendar je Šolar premagal to nevarnost in je uspel vsestransko zgraditi svojo vlogo tudi na ostalih nivojih. Izredno ugaja njegova samodisciplina do konca in pa izdelano prehajanje tudi v kontrastne lege razpoloženjskega registra. Požrtvovalno, skoraj preveč umaknjeno je ob Šolarju odigrala vlogo Kantorjeve žene Hane Berta Ukmarjeva. Dragica Kokotova je v vlogi Francke ustvarila trpek, navzven nekoliko trd, navznoter pa brez sentimentalnosti izredno čustven odrski lik. Nino je z vsem znanjem izoblikovala Mateja Glažarjeva. Jože Zalar je prepričljivo zaigral zapitega in propadlega štacunarja Krneca. Njegovega sina Maksa je upodobil Matjaž Turk. Po več nekoliko z rezervo odigranih uspešnih vlogah je tokrat z vso obvladano intenzivnostjo izdelal svoj lik, ki je potrdil pravilnost postavitve zlasti v soigri s Šolarjem. V vsem premočnemu Kantorju je Maks zoperstavil enakovredno, vendar že vnaprej na neuspeh obsojeno in zato tragično osebnost.
V vlogi podkupljivega, za korist vselej na kompromis pristajajočega župnika je uspešno nastopil Stane Leban. Z vlogo Bernota se je spretno vključil v novogoriški igralski ansambel gost Laci Cigoj. Sodnika je dovolj polno postavil v predstavo Ernest Zega, tako tudi Marijan Kovač svojega adjunkta. Med – po obsegu teksta – manjšimi vlogami se je najbolje predstavila Jerica Mrzelova v vlogi delavske matere Lužarice. Izreden je bil njen sugestivni vpliv, s katerim je zajela v uspešno soigro svoje odrske otroke. Kantorjevega oskrbnika je nekoliko naučeno odigral Ivo Barišič. V vlogah Kantorjevih gostov in kmetov je ustrezno nastopil skoraj ves tehnični del novogoriškega ansambla, med njimi Ida Bremec, Jože Hiti, Lojze Batič, Nadja Hvala, Srečko Simčič, Ludvik Hvala in Marjan Bremec. Ta del ansambla pa je tudi drugače s svojim delom zagotovil brezhiben tok predstave: Boleslav Simoniti kot vodja predstave, Ludvik Hvala kot odrski mojster, Darko Štrekelj kot osvetljač, Nadja Hvala kot šepetalka in Ida Bremec kot garderoberka. Kostumografija te predstave je delo Milene Kumar.
Sandi Sitar, Primorske novice, 28. 2. 1970.

festivali in gostovanja v tujini

• 5. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1970

tehnične opombe

Odrski mojster Ludvik Hvala; razsvetljava Darko Štrekelj; garderoba Ida Bremec. Kostume in sceno so izdelali v gledaliških delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.