Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Dimitrij Rupel

Pošljite za naslovnikom

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Boro Vujičić
  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

11. november 1982

v medijih

USODA BREZDOMCA VLADIMIRA NA NOVOGORIŠKEM ODRU
V Primorskem dramskem gledališču je bila v četrtek krstna uprizoritev drame Dimitrija Rupla »Pošljite za naslovnikom« v režiji Zvoneta Šedlbauerja


Podlaga za novo delo pisatelja in dramatika Dimitrija Rupla je biografija in usoda tržaškega rojaka Vladimirja Martelanca (1905–1944), publicista (tržaško Delo in Učiteljski list), člana komunistične partije, revolucionarja in politika, Kosovelovega prijatelja, na katerega je vplival s svojimi idejnimi stališči, človeka, ki je moral skozi mašinerijo predvojne politične konfrontacije sveta, ki je pred mogočo uresničitvijo svojih pogledov končal v koncentracijskem taborišču Natzweiler, njegova smrt pa je bila uradno potrjena šele dobrih dvajset let kasneje.
Dimitrij Rupel je v svojem odnosu do te biografske usode v gledališki list zapisal tole: »Šel sem brskat in odkrival sem fantastične reči, med katerimi se mi je zdela najbolj fantastična ta, da je šestkrat prepotoval morsko razdaljo med Sovjetsko zvezo in Francijo, ne da bi ga ta ali ona stran hotela sprejeti na kopno, in da so ga na koncu na ladji Colombo – da bi zmanjšali stroške za njegovo vzdrževanje – nastavili kot prevajalca. Nekje v bližini teh zgodovinskih podatkov pa igra Pošljite za naslovnikom tudi neha biti dokumentarna.«
V središču igre o Vladimirju in igre z Vladimirjem bo torej prav ta ladja (Colombo), katere premec je v rahlem naklonu rezanja valov postavil na oder Primorskega dramskega gledališča scenograf Boro Rotovnik (z domiselnim odpiranjem slik nekakšnega »spominskega albuma«). Scenograf nevsiljivo vzpostavlja na takem odru interiere – kajute, zasliševalnice, dom, ladja, vitalnega, nekoliko vihravega, tudi bonvivanskega kapitana Cavalcanteja (Bine Matoh), skrivnostnega osebja (predvsem natakar – Stane Leban) ter množice potnikov različnih nazorov, naklepov, tudi tajnih nalog. Na tej in taki ladji se bo znašel Vladimir (Janez Starina), ki »mu je Sovjetska zveza odrekla gostoljubje« in ga poslala v Le Havre, srečal bo urednico pri moskovski Pravdi v času Nikolaja Buharina Natašo Zamoškino (Nevenka Sedlar), kar bo dodatno zapletlo njegovo usodo. Dimitrij Rupel nam pokaže življenje Vladimirja v dveh obdobjih, poleg tega, prvega v letu 1937, še obdobje življenja z Natašo po kapitulaciji Italije in tik pred deportacijo v taborišče 1944. Drugo obdobje je samo veliki, dokončni finale Vladimirjevega političnega in človeškega brezdomstva v letu 1937, mračnih sil, ki delujejo na njegovo usodo, podtalnega boja varnostnih sil s političnimi nasprotniki in ozaveščanja Vladimirja kot revolucionarja in kot človeka, vse bolj vezanega na intimni svet Natašine bližine.
V tem sklopu je sestavljena usoda revolucionarja, ki je zaradi svojega poštenega prepričanja ves čas sumljiv svojim in tujim agentom, človeka, ki ne more (in noče) razumeti mašinerije nenadnega spreminjanja političnih razmerij, in ki mora živeti v nekaki brezčasni nemoči obzorja brez varnega pristana. V tem okolju Vladimir ne more biti aktiven odrski junak, Dimitrij Rupel njegovo aktivno politično razmišljanje prekriva z drugačnimi nazori, da bi inovativno in domiselno prikazal nemoč posameznika v nenaklonjenem in drugače mislečem okolju.
Pisava novega Ruplovega teksta je postbrechtovska: posamezne sekvence, prizore Vladimirjevega življenja, povezuje Povezovalec (Ivo Barišič), domiselna interpolacija dramaturgije distance, potujevanja dejanskega dogajanja. Povezovalec ni samo biograf, ni samo komentator, je namreč tudi relativizacija časa, prostora, dogajanja, gledališča kot prostora igre in igre kot vsebine gledališča.
Mogoče se prav v tem razmerju Povezovalca in dramskega dogajanja najtočneje kaže premik k režiji. Zvone Šedlbauer, ki v zadnjih svojih režijah izjemno pretanjeno gradi intimni svet odrskih junakov, je bistveno ublažil agresivnost povezovalca, da je lahko decentno in z drobnimi, a pomembnimi režijskimi in scenskimi dodatki, z nevsiljivimi pomeni odrskih in režijskih znakov izpeljal intimno usodo Vladimirja v trpko izpoved mračne, a ne težke atmosfere. Dognana kompozicija predstave se gradi do lagodnega, rahlo veseljaškega ladijskega okolja v občutenje nevarne navzočnosti agentov, intelektualne agresivnosti zasliševalcev do izjemno močnih prizorov intimnih tišin. Tak pristop režiserja Zvoneta Šedlbauerja omogoča žlahtne igralske kreacije in Ruplova predstava je bila pravšnja možnost za soočenje s skorajda celotnim ansamblom Primorskega dramskega gledališča.
Z njo je bila dokazana vrednost novih kadrovskih obogatitev Primorskega dramskega gledališča in pomembnih obetov mlade igralske generacije: ob lagodnem (in potujenem) Ivu Barišiču ter mirnem, tihem, razmišljujočem Janezu Starini so se zvrstili prestrašena, obupana, tudi s svojo usodo sprijaznjena Nataša – Nevenka Sedlar, graciozno-elegantna in obenem kruto prostaška Juliette – Teja Glažar, nevarno elegantni šarmer Boris Fedorenko – Matjaž Višnar, birokratsko hladni Zasliševalec – Janez Škof, prijateljsko neodločni predstavnik KPI Karel Brišnik in rahlo uživaški kapitan – Bine Matoh. Ob njih seveda še opravljivo vzvišena, zgražajoča se grofica Dragica Kokot-Šolarjeva, ter z drobnimi decentnimi poudarki oblikovane epizode Jožeta Hrovata, Brede Urbič, Staneta Lebana, Sergeja Ferrarija, Nevenke Vrančič, Mire Lampe-Vujičić, Metke Franko in Toneta Šolarja. Sodelovali so še Srečka Birsa, Stjepan Čivčija, Janko Česnik, Denis Miklavčič, Aftero Kobal in Tanja Jerebc. Kostumografijo časa tridesetih let je v paleti pastelnih barv oblikovala Alenka Bartl, pomenske glasbene dodatke pa je prispeval Ivo Meša. Lektor je bil Srečko Fišer.
Vladimir Kocjančič, Delo, 20. 11. 1982.

festivali in gostovanja v tujini

• 12. Goriško srečanje malih odrov, 1983
• Teden slovenske drame, Kranj, 1983

tehnične opombe

Razsvetljava Samo Oblokar in Silvester Možina; rekviziti Ljubo Bizjak; odrski mojster Janko Česnik; šivalnica Ljudmila Planinšek; frizure Maura Delpin in Anka Kos;, garderoba Marija Berdon in Marija Uršič; mizarska delavnica Boris Marc in Darko Fišer.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.