Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

William Shakespeare

Dva gospoda iz Verone

The Two Gentlemens of Verona

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Denis Miklavčič

Igrajo

premiera

10. september 1980

v medijih

DUHOVITA UPRIZORITEV SHAKESPEAROVE IGRE
Sezona se je letos začela v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici – »Dva gospoda iz Verone« pod vodstvom Dina Radojevića


Na strop odra so v krogu obešene vrvi, nekatere okrašene s smešnimi človeškimi maskami. Tudi prizorišče spodaj je v krogu, od daleč podobno maneži, v oranžni barvi, mehko, penasto, da se narahlo vdira in da se igralci ne pobijejo, kadar se zviška vržejo na tla. Igralci so vsi skupaj ves čas na odru in na očeh, posedajo krog in krog, gledajo ali se vmešavajo v igro s petjem ali s komentarjem, zafrkljivci. Napravljeni so v slikovite, renesančno stilizirane noše, pravi komedijanti iz starih časov, dva med njimi, najsmešnejša med vsemi, slugi Švrk in Sulc, nosita dobri, stari klovnovski maski. Igra je vseskozi v celoti na očeh – moderen teater, ki si ne dela skrbi z »verodostojnim« posnemanjem stvarnosti (kakor si je niso povzročali že stari komedijantje iz elizabetinske dobe na Angleškem), ampak skrbi vseskozi le za to, da njegova komedija mine kar se da duhovito in gladko, živopisno in predvsem kratkočasno. – Tak je bil scenografski okvir Draga Turine in taki so bili slikovito dekorativni kostumi Jasne Novak za uprizoritev Dveh gospodov iz Verone (The Two Gentlemen of Verona), veseloigre iz zgodnje gledališke dobe Williama Shakespeara, za predstavo, ki jo je z igralci Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici po mojstrski prepesnitvi Mateja Bora zasnoval režiser Dino Radojević. Premiera je bila v sredo, 10. septembra, in z njo se je začela nova sezona.
Uprizoritev je bila kratko in malo bleščeča. Režija je od vsega začetka pognala igralce v hitrem tempu od prizora do prizora, jim z najrazličnejšimi teatraličnimi domisleki komične sorte precizno odredila »značaje«, predvsem pa dramatična razmerja med njimi, v nadaljevanju pa nikdar dopustila, da bi se intenziven tok dogajanja upehal ali zastal. Bila je komedija par excellence, navzlic nesramežljivi izrabi starih, znanih burkastih pomagal, prav nič robata in tudi prav nič konvencionalno preračunana »na prvo žogo«, na takojšen, hrupen odjem v parterju. Režiji se je posrečilo zastaviti komično Shakespearovo dejanje, tako da se je neprenehoma sproti, s čistimi gledališkimi »materiali« razodevala problematičnost tiste strasti, ki predstavlja njegovo osrednjo gonilno silo – Protejevega ljubezenskega ali kar erotičnega vetrnjaštva in izdajstva, ki v komediji povzroči take hude zmede, krivice in nasilja. To ji je uspevalo z izredno decentnimi, vendar neutrudljivo duhovitimi odrskimi izmisleki, v katerih sta se z elegantno lahkoto prepletala agresiven humor in poezija; z dinamičnim vrvežem, v katerem so si komedijanti vseskozi na najrazličnejše načine hrupno in razigrano segali v besedo. – Pri tem je režija poglavitni uprizoritveni interes posvečala figuram, ki v komedijski intrigi same pravzaprav ne sodelujejo neposredno, ampak jo le spremljajo s sijajnimi posmehljivimi komentarji od strani ali ob obeh Gospodih iz Verone tako rekoč iz čiste komedijantske razdoživosti preigravajo le lastne, solistične, zmerom pa neponovljive komične ekshibicije.
Te figure iz ozadja Shakespearovega komedijskega zapleta so režiserju pač že same po sebi omogočale razmah čiste teatralike in z vsakršnim »višjim« smislom neobremenjenega humorja – in tu je novogoriška uprizoritev zagotovo doživljala tudi najsrečnejše igralske trenutke. Na prvem mestu velja omeniti nepresegljivega Karla Brišnika kot Protejevega slugo Sulca, ki je zlasti z monologoma o čudaški naravi svojega psa (odlična lutka Zdenka Majarona) uprizoril izvrstnega melanholičnega klovna. Brišnik je dal intenzivno komično figuro, s svojimi zamišljenimi, nad krivicami tega sveta tožečimi, vendar trmasto samosvojimi »tezami« pa je ves čas odkrival tudi nekakšno globljo, bridko vednost o napornih poteh tega sveta in njegovih skoz in skoz problematičnih ljudi. V tem pogledu mu je bil čisto nasprotje drugi klovn v predstavi, Švrk, ki je bil v upodobitvi Iva Barišiča »zgolj« bravurozno napadalen posmehljivec in vratolomen okretnež v službi drugega gospoda iz Verone, v prijateljstvu s Protejem tako neusmiljeno razočaranega Valentina.
Ob vsej duhoviti Radojevićevi ironizaciji erotične nestalnosti in izdajalstva, ob vsej njegovi rafinirani klovnovski humorizaciji moralno problematičnih človeških odločitev ali le preproste čezmernosti v strasteh in poželenjih … pa je novogoriška uprizoritev Dveh gospodov iz Verone pustila, žal, povsem »nedotaknjeno« osrednjo vrednoto Shakespearove komedije, namreč tisto čisto in zvesto ljubezen, ki vsem preizkušnjam in krivicam navkljub veže mladega Valentina na lepo Silvijo. Ko je govorila o tej ljubezni, ki jo Valentinov prijatelj Protej, ker se v Silvijo do ušes zaljubi sam, čeprav je bil še malo prej do ušes zaljubljen v drugo, brez pomišljanja potepta (in svoje prijateljstvo z njim, saj mora Valentin potem v izgnanstvo, med razbojnike), ko je predstava govorila o ljubezni in zvestobi in drugih takih idealnih čustvih – je na odru zmogla komajda leporečje (okrašeno z lirično muziko in petjem) in občudovanje, nič več ali le malo pa tiste prodorne ironične teatralike, s katero je sicer označevala (in rahljala) »negativne« odnose v komediji. In je nazadnje, proti Shakespearovemu izvirniku, obstala v finalu pri podobi povsem romantično razklanega sveta. Predstava se je namreč nehala tik pred koncem Shakespearovega besedila, tik pred vsesplošno komedijsko spravo in vsesplošnim odpuščanjem grehov in krivic. Tako je na prvi strani pri Radojeviću obstala veronska gosposka s Protejem na čelu kot podoba moralno zveriženega sveta, na drugi romantični razbojniki »z dna« kot edini zvesti in svobodni nosilci »pravih« vrednot. Komedija je tako dobila svoj »pozitivni« nauk in poduk, takrat pa seveda nehala biti komedija …
Navzlic poenostavitvi, ki jo je bil tako v finalu deležen Shakespeare, velja, da smo videli elegantno, predvsem pa izostreno in domiselno predstavo z dovolj zanesljivo uigranim ansamblom. Osrednje vloge so dali: Jože Mraz (lahkomiselni, strastni, poželjivi nestalnež Protej), Silvij Božič (lirični, krhki, do kraja zvesti Valentin), Mira Lampe-Vujičić (kot Protejeva »prva«, kasneje v nesrečnega paža preoblečena izneverjena ljubica Julija) in Nevenka Vrančič (lepa, nekaj časa ravno tako nesrečna, zvesta Silvija) – obe ženski figuri v intenzivnosti in domiselnosti za spoznanje šibkejši od svojih ljubimcev. Komično neotesanega in nerodnega Silvijinega ljubimca je dal z vso potrebno pomembnostjo Iztok Jereb. V manjših, toda opaznih in zavzeto odigranih vlogah so nastopali še: Stane Leban, Janez Lavrih, Tone Šolar, Breda Urbič in Metka Franko. Omeniti velja opazen delež komponista Ivana Mignozzija (imeniten prizor z razbojniki v slogu rockovske opere). Lektorica je bila Ivana Slanič.
Andrej Inkret, Delo, 12. 9. 1980.

nagrade

  • Bronasta vrtnica za najboljšo predstavo v celoti, 10. Goriško srečanje malih odrov, Nova Gorica, 1981
  • Karel Brišnik, bronasta vrtnica za vlogo Sulca, 10. Goriško srečanje malih odrov, Nova Gorica, 1981

festivali in gostovanja v tujini

• 10. Goriško srečanje malih odrov, 1981
• Gavellovi večeri, Zagreb, Hrvaška, 1981

tehnične opombe

Odrski mojster Janko Česnik; razsvetljava Srdžan Štimac; rekviziti Simon Kovačič; šivalnica in garderoba Nevenka Colja, Marija Uršič in Marija Berdon; frizure Maura Delpin.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.