Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Carlo Goldoni

Krčmarica Mirandolina

La locandiera

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Boro Vujičić
  • Vodja predstave
    Denis Miklavčič
  • Šepetalka
    Maja Ferrari

Igrajo

premiera

14. januar 1982

v medijih

GOLDONIJEVA MIRANDOLINA
Četrta premiera v Novi Gorici


Vsekakor ni treba še posebej predstavljati znamenite Goldonijeve komedije »Krčmarica Mirandolina«, ki so jo uprizorili na novogoriškem odru v Solkanu kot svojo četrto letošnjo premiero gledališčniki Primorskega dramskega gledališča v četrtek, 14. januarja.
Mirandolina je nekako že stara tradicionalna gostja na slovenskih odrih in sedanja premiera je že osma uprizoritev te komedije pri nas, ki je bila prvič uprizorjena pred dobrimi petdesetimi leti v ljubljanski Drami. Takoj po osvoboditvi so jo videli tudi v Mariboru, pa v Trstu, Postojni, Kranju in Celju, skratka v celotnem slovenskem gledališkem prostoru. In končno, Mirandolina to pot tudi ni bil prvi uprizorjeni Goldoni na solkanskem odru, saj so doslej v Primorskem dramskem gledališču uprizorili že štiri Goldonijeva dela (Sluga dveh gospodov, Tast po sili, Primorske zdrahe in Pahljača), Mirandolina pa je torej že peto delo tega velikega beneškega komediografa, ki vsekakor že dolgo sodi v železni repertoar slovenskih in tudi drugih gledališč.
Režiser Marjan Bevk si je Mirandolino zamislil kot veselo, duhovito, teatrsko razgibano komedijo, ki naj bi na čim bolj lahkoten, a pri tem nič manj poglobljen način predstavila občinstvu delo, ki je kljub svoji dvestoletni starosti še vedno zelo aktualno, saj obravnava primer ženske zapeljivosti in njenih čarov, hkrati pa je prava pesem posvetni, ljudski in nepretenciozni ljubezni brhke in vseh ljubeznivih nakan polne krčmarice Mirandoline. Zato je seveda nujno osredotočiti vso pozornost liku Mirandoline, okoli katere se suče in spleta celotno odrsko dogajanje, hkrati pa je s krogom moških plemičev, ki se vrte okrog nje, tudi duhovito, skozi oči ljudstva osmešil vse te viteze, grofe in markize in s tem poudaril tudi demokratičnost in iskreno komediografijo velikega Goldonija. Tempo predstave je pognal v hiter tek, igralkam in igralcem ni upravičeno pustil nobenega oddiha, kajti komedija je morala potekati v enem samem zamahu, od začetka do kraja, do razrešitve, ko se Mirandolina končno odloči za zakon s svojim natakarjem Fabricijem. V svojem režijskem konceptu se tudi ni odrekel razigranemu igralstvu, hrupu in gestikulacijam, pa tudi določenemu zunanjemu trušču in tekanju, čeprav pri tem nikakor ni pozabljal na drobne poante in replike, ki so dodajale svojevrstno iskrivost predstavi in tako poglabljale zunanje komedijanstvo in blišč Goldonijevega besedila.
Videti je bilo, da so se igralci kaj radi podrejali režiserjevi taktirki, saj so se, to je bilo neposredno čutiti, s polnim srcem predajali temu veselemu igralskemu komedijantstvu, ki pa ni nikoli zdrknilo na raven burke, čeprav bi te meje ne bilo težko prestopiti, zlasti še zato ne, ker se je režiser pravilno odločil, da je položil posameznim akterjem v usta tudi različne primorske dialekte, kar je seveda dalo delu še mnogo bolj ljudski značaj v najžlahtnejšem pomenu besede.
Krčmarico Mirandolino je odigrala Metka Franko z vsem žarom bistre, zrele ženske, ki se natanko zaveda tako svojega spola kot tudi položaja v takratni družbi, njena spogledljivost je bila naravna in prikupna, vse to pa je vplivalo tako, da je bilo občinstvo odločno (in tudi pravilno) na njeni strani. Tudi Hortenzija (Nevenka Sedlar) in Dejanira (Nevenka Vrančič) sta se znali vživeti v vlogi goldonijevskih igralk ter sta se spretno pretvarjali v navidezni grofici in odlično zapeljevali ter omreževali dokaj naivno moško zasedbo v komediji. Vsekakor je v moškem kvintetu dominiral na ljudski strani Ivo Barišič v vlogi natakarja in bodočega Mirandolininega moža Fabricija, saj je, kot naš Matiček po ljudsko bister, natanko vedel, kako je z Mirandolino in njenimi plemiškimi oboževalci. Vitez Ripafratta Miloša Battelina je bil dobra podoba načelnega ženskomrzca, ki si ga je znala Mirandolina oviti okrog prsta in mu dati dobro življenjsko lekcijo. Markiz Forlimpopoli Sergeja Ferrarija je bil odličen primerek obubožanega plemiča, medtem ko je Jože Hrovat v vlogi grofa Albafiorite upodobil bogatega plemiča, ki je prepričan, da je mogoče žensko, v tem primeru Mirandolino, preprosto kupiti. In tu je bil še peti mož tega kvinteta, vitezov sluga, ki ga je odigral Matjaž Modic.
Premiera je v celoti uspela, k njenemu uspehu pa sta seveda prispevala svoj delež tudi kostumografinja Marija Vidau in scenograf Drago Turina. To je bil zares goldonijevski večer, ki bo zagotovo našel številne ponovitve gledalcev, ki bodo lahko začutili vso žlahtnost goldonijevskega humorja in življenjskost njegovega dramskega opusa danes, pa tudi v prihodnje.
Dušan Željeznov, Večer, 19. 1. 1982.

tehnične opombe

Razsvetljava Srdžan Štimac in Samo Oblokar; rekviziti Denis Miklavčič; garderoba Marija Berdon in Marija Uršič; frizure Maura Delpin in Anka Kos; šivalnica Ljudmila Planinšek; odrski mojster Boris Marc; mizarska delavnica Darko Fišer in Mario Bremec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.