Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

William Somerset Maugham

Sveti plamen

The Sacred Flame

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

Igrajo

premiera

19. september 1959

v medijih

ŽE DRUGA PREMIERA V NOVI SEZONI
William Somerset Maugham: Sveti plamen


Prizadevnost, ki jo kaže Goriško gledališče v začetku sezone 1959/60, zasluži iskreno priznanje vseh, ki spremljajo čvrsto rast igralske družine, sestavljene v glavnem iz nadarjenih amaterjev. Ta prizadevnost se ne kaže samo v dejstvu, da je gledališče postavilo v štirinajstih dneh na oder kar dve premieri, temveč tudi v iskrenem hotenju, da bi postal mladi kolektiv sčasoma kos tudi igralsko in odrsko težavnejšim uprizoritvam. Zdaj, ko se je uprava z dobrim gospodarjem že izkopala iz prvotnih finančnih težav in ko je vprašanje sodelovanja igralcev in režiserjev pravočasno urejeno, je že videti, da je to hotenje uresničljivo.
Smotrna rast v širino in kvaliteto bo ob poplavi različnih kvalitetno cenenih, vendar spretno aranžiranih uprizoritev veliko prispevala k duhovni osveščenosti ljudi v krajih, s katerimi si je ob številnih gostovanjih gledališče spletlo kulturne vezi. Razveseljivo je tudi, da gospodarska rast našega okraja ustvarja iz leta v leto več pogojev za kulturno-umetniško delo, saj gradnja kulturnih domov, kot je novi v Desklah, in tehnično izpopolnjevanje podeželskih odrov omogočata tudi novogoriški igralski družini prožnejše uveljavljanje.
Odliki drame angleškega dramatika in novelista W. Somerseta, ki je bila v soboto uprizorjena, sta predvsem spretna konverzacija in domiselno grajen dramski konflikt, ki močno spominja na tehniko kriminalk. Iz teme tega konflikta se počasi lušči plamen materinske ljubezni, ki žene dejanje do mučne razsnove, ko mati prizna, da je morilka lastnega sina. Ta razplet je sicer odrsko učinkovit, a prav zaradi njega izgubi delo na svoji problemski teži, saj se pisatelj ni mogel izogniti skonstruiranemu melodramskemu koncu, ki s svojo lažno humanostjo lahko osvoji le naivneže.
Režiser je pravilno podčrtal v igralcih potrebo po dognani psihološki igri, ki zahteva hkrati od igralca tudi bogato izrazno mimiko in smiselno pravilno interpretacijo teksta. To mu je v veliki meri uspelo, dosti bolj v drugem in tretjem kot v prvem dejanju, kjer ga je morda zavedlo prepričanje o dobri Mauriceovi igri, na kateri je tudi bolj gradil prvo dejanje. Prav tako bi ne smel prezreti nekaterih detajlov čisto tehničnega značaja, ki pa vendar ustvarijo ob dobri igri atmosfero in skoraj izjemen položaj angleškega snobizma, sredi katerega je zagorel »Sveti plamen«.
Igra posameznih igralcev je bila dovolj podrejena režiserjevim zahtevam in zato tudi ansambelsko učinkovita. Lik gospe Tabretove Anice Drekonjeve je bil tudi tokrat prijetno presenečenje, ki daje še dosti obetov. S svojo odlično igro je v drugem, zlasti pa še v tretjem dejanju, obvladovala tudi psihološko bolj zahtevne situacije. Pri njenem hromem sinu Mauriceu, bivšem letalcu, bi bila upravičena bolj čustveno zadržana igra, čeprav drži, da je bila ta vloga igralsko najbolj zahtevna. Mauriceov brat Colin je že v tekstu bolj medlo označen, vendar pa mu je dal Vinko Lipičar vsaj v obrisih svežino mladega aristokrata. S svojo lahkotno, svežo dikcijo in z dobro ubranostjo k liku Stelle, je Marija Paravanova kot osrednji ženski lik v nekaterih prizorih prav prijetno iznenadila.
Sestra Waylandova je po svojem položaju in svoji samaritanski dolžnosti edini nasprotnik mentalitete in morale ljudi v njeni bližini, vendar tudi njen lik na koncu zvodeni v melodrami. Zofka Slokarjeva je to vlogo zaigrala dovolj rutinirano, vendar z večjo zunanjo kot notranjo dinamiko. Dr. Harvester Jurija Bude in major Liconda Željka Humarja sta bila kot tipa dovolj izrazita in tudi kot igralca dobro uglašena k osrednjemu dejanju. Tudi Sonja Križajeva, ki je tokrat nastopila kot novi član gledališke družine, je v svoji epizodni vlogi pokazala, da bo v prihodnje treba računati z njo tudi pri bolj zahtevnih vlogah.
Arhitekt Markič je s svojo scenerijo racionalno izkoristil prostor in z domiselno kombinacijo barv ter s posameznimi scenskimi elementi harmonično dopolnil atmosfero kraja in časa. Posebna zasluga za lep uspeh gre tudi tehničnemu osebju, saj se je zaradi njegove vestnosti odvijalo dejanje v redu.
Sobotna dobro obiskana predstava je spet dokazala, da je povsem upravičena težnja vodstva gledališča, da lahko igralska družina kvalitetno raste le ob strokovno sposobnih režiserjih, ki s svojim znanjem in gledališkimi izkušnjami bogate igralce amaterje in jih počasi usposabljajo tudi za druge oblike kvalitetnega kulturno-umetniškega dela.
Ivan Zrimšek, Primorske novice, 23. 9. 1959.

tehnične opombe

Šepetalka Minka Perat, razsvetljava Marjan Velikonja, odrski mojster Božidar Bratuž.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.