Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Peter Barnes

Zaton sonca in slave

Sunsets and Glories

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Slovenska praizvedba. Slavnostna uprizoritev ob štiridesetletnici PDG Nova Gorica.

tehnika

  • Inspicient
    Boro Vujičić
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek
  • Šepetalka
    Maja Ferrari

Igrajo

premiera

19. oktober 1995

v medijih

IGRA IZ ZGODOVINE PAPEŽEV

Angleški pisec Peter Barnes (1931) se vrača na novogoriški oder s podobnim moralističnim razpoloženjem in dramaturškim instrumentarijem, kot smo ga spoznali že pred leti v njegovi psevdozgodovinski tragični farsi Rdeči nosovi. Tudi v igri Zaton sonca in slave mu gre za razkrivanje notranje nemoči oblasti, njenih želja in apetitov, tudi tu za posnemanje »zgodovine« in znova v dvojnem smislu. Historična snov omogoča dramatiku že sama po sebi slikovit in spektakularen, v Barnesovem primeru kar operno pompozen »teater«, obenem pa njegovo socialno-kritično »filozofijo«, ki je seveda v ospredju, varuje pred aktualistično cenenostjo in ji nadeva videz nekakšne veljavnosti za vse čase. Postopek je med gledališkimi pisci – á la Brecht (in ne samo pri takšnih) – preizkušen. Moraličen klicaj v živopisni, zdaj ironično distancirani, potem spet patetično deklarativni zgodovinski preobleki učinkuje močneje in na več ravneh, teater pa slikovitost potrebuje že tako rekoč po naravi: besede so tu premalo, naj bodo še tako nedvoumne in – kot pri Barnesu – v še tako velikih količinah.
V Zatonu sonca in slave sega Barnes precej daleč nazaj v zgodovino katoliške cerkve, k svetemu Petru Morronskemu (1215-1296). Ta se je že zamlada odpovedal vsemu posvetnemu in živel do pozne starosti kot puščavnik na gori Morrone v Abruzzih. Skoraj že osemdesetletnega, ga je kardinalski kolegij iz političnih razlogov naredil za papeža, Celestina V. Toda služba cerkvenega poglavarja ni bila po meri njegove duše in vere. Že po petih mesecih se je sam (ali na pritisk kardinalov) odpovedal pontifikatu. Njegov naslednik na Petrovem prestolu, Bonifacij VIII., ga je pahnil v ječo, ker se je bal, da bi starec spričo svoje popularnosti in svetosti postal protipapež, s čimer bi se oslabila moč Cerkve. Pietro de Morrone je v ječi umrl, Bonifacij VIII. pa s svojo avtoritarno oblastniško politiko sedem let kasneje ravno tako doživel poraz: Cerkev je pod njegovo vladavino zašla v nevarno krizo.
Spodletelo je obema, končuje Barnes svojo zgodovinsko lekcijo. Spodletelo je Petru Morronskemu, ker je naivno, s preveliko silo in zaupljivostjo veroval »v dobroto in krepost«, hotel ljudem pokazati Boga kot »ljubezen in nič drugega kot ljubezen«, ne vedoč, da je Cerkev – če citiram Barnesa – »centralizirano in organizirano gibanje, ki ima svoje posebne cilje, pravila, metode in pravice«, zato ji pač »ne more vladati svetnik«, in še več: cerkev bo kot najvišja oblast »uspevala samo, če jo bo upravljal Judež«. Spodletelo pa je nazadnje tudi temu »Judežu« samemu, nasledniku in antipodu Petra Morronskega, ki je vladal s silo in brezobzirnostjo (in seveda z dobrimi nameni), a si je nazadnje moral priznati, da je bil njegov posel zaman. Vse, kar je Bonifacij VIII. hotel – »da bi ubranil enotnost Cerkve, prinesel Evropi mir in njenim ljudem srečo« – se je skvarilo in propadlo natančno tako kot Petrova misel o kreposti, dobroti in čisti ljubezni. Človeški svet, naj je še tako delo božjih rok, bo ostal še za naprej – do danes in zagotovo tudi še do jutri – isti »ponoreli«, katastrofični svet razdeljenosti, nasilja in sovraštva, ki mu ni pomoči in rešitve. Ostane dramatikovo obžalovanje, da z nikakršnimi trdnejšimi vrednostmi v tem svetu ni nič – da je edina zanesljiva stvar zmeraj znova le cinizem gospodujočih, ki ga v spremni besedi k novogoriškemu Barnesu navaja tudi dramaturginja Martina Bremec: Celestina V. so že kmalu po smrti razglasili za svetnika, »a v zgodovini ponavadi nastopa samo v opombah k velikemu Bonifaciju VIII.«.
Barnesov zaton sonca in slave je postavila na oder domala ista ekipa kot pred devetimi leti že Rdeče nosove. Na neki način so se ponovile tudi poglavitne uprizoritvene kvalitete, zato ne bo narobe, če se sklicujem kar na svoje tedanje poročilo. Tako lahko ponovim, da uprizarjajo v Novi Gorici organizacijsko in tehnološko več kot zahtevno Barnesovo igro – ki v drugačni, a prav tako bizarni zgodovinski transpoziciji kot Rdeči nosovi obnavlja staro, splošno zgodbo o nihilističnem človeškem svetu – z izrazito spektakularnostjo in širokopoteznotsjo, dokaj zvesto po nareku dramske predloge. Izjemno obsežna igralska zasedba, baročno zahteven teatralični aparat, tragikomična ironija in didaktična dobesednost, enormna dolžina produkcije, nenehno ambivalentno prepletanje same sebi zadostne odrske slikovitosti in deklarativnega nauka o nerazrešljivem sporu med »pobožnostjo« in »politiko«, »svetostjo« in »Judeževimi računi«, »ljubeznijo« in »samovoljo«. Vse to se je v režiji Dušana Mlakarja strnilo v pregledno, dobro razčlenjeno, predvsem pa blesteče dekorativno odrsko ekshibicijo, ki ji je mogoče očitati le nekaj počasnosti v tempu in nekaj prevelikih dolžin (črtati bi se dalo in smelo Barnesov tekst še pogumneje, kot se je že).
Sicer pa je bilo v Zatonu sonca in slave skoraj vse, kakor je treba in kakor je bilo mogoče v razmerah naših produkcij: imenitno razkošje v kostumih Svetlane Visintin, nič manj bravurozne scenografske ekshibicije Miodraga Tabačkega, ravno prav spektakularna glasba Mirka Vuksanovića, itd. Kvalitetno voden in precej uravnotežen igralski ansambel je dal atraktivno, razkošno, navzlic avtorjevemu moraliziranju in gostobesednosti tudi lahko gledljivo predstavo (kar je potrdil tudi že premierski aplavz). Od igralcev – kot rečeno, jih sodeluje cela množica – sem dolžan omeniti vsaj oba v osrednjih vlogah: Iva Barišiča, ki je predstavljal Petra Morronskega najprej kot zanimivo dvoumno figuro aboslutno pobožnega eremita in potem še kot skoraj po klovnovsko poklapanega papeža Celestina V. (ki mu je bila oblast odvratna), in Bineta Matoha, ki je poosebljal kardinala, kasneje papeža z ustrezno plastiko in ostrino tako v prikazovanju politične neskrupuloznosti kot predsmrtne zgroženosti nad ničnostjo njegovih rezultatov. Imenitno groteskno komično figuro je s svojim slugo – mojstrom Iacoponejem pokazal Iztok Mlakar, enako Stane Leban kot stari »sanjajoči« kardinal Malabranca, Rastko Krošl kot diskretno jecljajoči kralj Karel II., Radoš Bolčina kot monstruozni (in spreobrnjeni) grof Montefelto, idr.
Andrej Inkret, Delo, 24. 10. 1995.

festivali in gostovanja v tujini

• Gostovanje 30. Borštnikovega srečanja v Novi Gorici ob proslavi 40. obletnice PDG, 1995

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damijan Klanjšček, Zvone Meničanin, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Strgulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka, lasuljarka in modelistka Anka Kos; garderoberki Mojca Makarovič in Jana Melink. Kostume so izdelali Nevenka Tomašević (vodja), Tatjana Kolenc, Ljudmila Planinšek, Ivan Kamnar, Astrida Čehovin (izdelava klobukov) in Sandi Fistrič (izdelava čevljev). Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.