Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Sam Shepard

Misel lažnivka

A Lie of the Mind

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Boro Vujičić
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

premiera

22. februar 1996

v medijih

RAZSUTA DRUŽINA

To, da je Misel lažnivka v primorskem gledališču šele peta uprizoritev kakšnega Shepardovega teksta v desetih letih, odkar se je ta ob Mametu nedvomno vodilni ameriški dramatik s Summertimeom v Gleju prebil na naše odre, verjetno kaže, da je ameriška dramatika kljub zasedbeni primernosti za manjše projekte bodisi preveč odštekana ali pa preveč realistična, s tem pa nekako plitka, brez tiste metafizične in širše družbene globine, kakršne smo vajeni. Čeprav je treba priznati, da so njeni avtorji izredno spretni v nizanju zaostrenih replik, da so dialogi, pa tudi karakterizacija izvrstni. Tudi v Shepardovi Misli lažnivki, igri o prekleti ljubezni, postavljeni v do konca in čez razsuti družini, o eni tistih zvez, kjer zaradi silnih strasti, patoloških izbruhov ljubosumnosti in neartikuliranega nasilja, ki ima korenine v družinski in družbeni zavoženosti, partnerja ne zdržita skupaj, narazen pa tudi ne. In tako je Jake, ki že bogve katerič govori okoli, da je ubil svojo ženo Beth – v resnici pa jo je tako zbil, da je resno prizadeta – ves bolan in nor od njene odsotnosti. Zato jo najde, da bi jo lahko zapustil – bratu, ki je preverjal, ali je še živa, in je zdaj obstreljen in napol ujetnik njene patriarhalne družine. V Shepardovi drami se z veliko naglico kopičijo silne strasti in sovraštva, čudaštva vseh vrst, ki izvirajo iz že kar naturalističnih, ded(nost)nih sfiženosti. Hkrati pa je igra nabita s kontradiktornostmi, ki so posledica potlačitev in amnezij, izgube preteklosti in identitete, pa z očitno posesivno in trdo, emocionalnost izrivajočo vzgojo, ki vzpodbuja tekmovalnost. Vse to, pa hitro in natančno izstreljene replike, ostri režijski rezi med prizori, opremljeni s hitrim, nabitim, nevrotičnim jazzom, omogočajo do konca prignano igro, čemur sta se prilagodili veristična kostumografija in scenografija, ki je s sprednjo steno težkega kamiona – Shepard je avtobiografski detajl, očetovo smrt v prometni nesreči, v Misli lažnivki, prezrcalil na eno od možnosti smrti Jakeovega očeta – »ločila« obe prizorišči, na katerih se v zadnjem delu simultano dogajata obe družinski zgodbi. Igralsko priložnost sta dobro izkoristila prepričljivo zblaznjen in deprast, od ljubosumja in nemoči nor, notranje intenziven Radoš Bolčina kot Jake, in Bine Matoh kot Bethin oče, ki je s hladno, natančno in disciplinirano, veristično drobno okrutnostjo dal model za igranje večine ostalih vlog; predvsem v prvem delu mu je v neobčutljivosti uspešno sledila Metka Franko kot Bethina mati.
Matej Bogataj, Razgledi, 3. 4. 1996.

tehnične opombe

Izvajalci glasbe: Blaž Jurjevčič (klavir), Mirko Kadojić (alt saksofon), Petar Ugrin (trobenta in krilovka). Glasba je bila posneta v studiu Mega; tonski mojster Kristjan Cočev.

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziter Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damijan Klanjšček, Zvone Meničanin, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Strgulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka, lasuljarka in modelistka Anka Kos; garderoberki Mojca Makarovič in Jana Melink. Kostume so izdelali Nevenka Tomašević (vodja), Tatjana Kolenc, Ljudmila Planinšek. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.