Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Mary Chase

Harvey

Harvey

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec

Igrajo

premiera

04. april 1996

v medijih

KDO LAHKO VIDI VELIKEGA BELEGA ZAJCA?
Fantazijsko komedijo Harvey ameriške pisateljice Mary Chase so uprizorili v režiji Vide Ognjenović in z Janezom Starino v glavni vlogi.


Za komedijo Harvey je Mary Chase (1907-1981) dobila znamenito Pulitzerjevo nagrado, uspešnica pa je bila že krstna izvedba leta 1944 na Broadwayu. Predstave so se nato vrstile po ameriških in evropskih gledališčih, najbolj pa je po vsem svetu delo zaslovelo, ko so ga posneli za film leta 1950 (James Stewart v glavni vlogi) in 1972 kot televizijsko verzijo. Slovensko izvedbo smo dobili prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem (Fran Milčinski Ježek v glavni vlogi) in v tržaškem slovenskem gledališču (oboje leta 1954).
Psihologi trdijo, da je fantazijska komedija o šest in pol čevljev visokem belem zajcu Harveyju, ki je bil najprej samo Elwoodu prikazujoči se prijatelj in njegov stalni spremljevalec, uspela zato, ker je nastala v času vojne, ko so si ljudje želeli pobegniti iz realnosti, ko so si izmišljali in ustvarjali boljši, nov svet, uspešnejšo prihodnost. Avtorica za Harveyja pravi, da je »pook«, to je mitološko bitje iz keltskega sveta, duh v obliki živali, vidijo ga norci in pijanci, so rekli ljudje kasneje. Toda dobri opazovalci so zabeležili še nekaj: komedija Harvey je doživljala vedno nove uprizoritve takrat, ko so ljudje bolj oživljali in potrebovali sanje o boljšem jutri. To naj bi bilo tudi pojasnilo, zakaj so lani začeli znova intenzivno uprizarjati Harveyja v ZDA in v Londonu, letos ga igrajo v Madridu in zdaj v novogoriškem PDG. To so namreč tudi časi, ko poleg raznih težav in tegob, ki jih doživljamo v najrazličnejših oblikah, tudi tako radi ponavljamo geslo »vsi drugačni, vsi enakopravni«, ob tem pa se dobro zavedamo, kdaj in koliko to drži.
Podnaslov Harvey nam pravzaprav pove vso vsebino: »Fantazijska komedija o čisto vsakdanjih ljudeh, ki pa imajo nevsakdanje težave. Med njimi se namreč pojavlja šest čevljev in pol visok zajec. Kdo ga vidi in kdo ne? In kdor ga vidi, je nor ali normalen?« Vidi ga na primer Elwood Dowd, član ugledne meščanske družine, ki se je odločil, da bo v življenju ljubezniv in toleranten. To pa v malomeščanski srenji, ki se tako rada spreneveda in je pridobitniško hinavska in nestrpna, ni vedno lahko. Tako Elwood rad zvrne tudi kak kozarček preveč, razen tega pa si še omisli mitološkega prijatelja, velikega belega zajca, ki mu pomaga premagovati težave, nasprotovanja in odpor okolja. Družina Dowd in njihovi prijatelji si niso čisto na jasnem ali je Elwood v resnici nor ali se takega samo dela, morda pa se z njimi samo igra. V resnici pa tiči zajec tudi še v drugem grmu: Elwood, ki je samski, je podedoval materino hišo z lepim velikim vrtom skupaj s sestro, ki ima tudi hčerko. Kako lepo bi bilo, če bi Veta in Myrtle imeli hišo samo zase! Toda Elwood je nor, ugledni družini dela sramoto, tako praktično bi bilo, če bi končal v norišnici. In potem se začne in zaplete komedija z vsemi potrebnimi atributi zamenjav in zmešnjav, ki med gledalci vzbujajo smeh in hihitanje, vendar jih dogajanje tudi trezni k razmisleku, kaj je morala in poštenost, kaj pravičnost in ljubezniva toleranca. Ljudje, ki imajo najprej Elwooda za norega, mu zato zavidajo, kasneje začno celo slediti in v sebi odkrivati stvari, ki se jih prej niso niti zavedali: človeku je v veliko tolažbo, če ima ob sebi vedno prijatelja, čeprav domišljijskega. Ali kot je to v svojem znanem eseju o humornem, razložil psihoanalitik dr. Freud, da se je v svetu, ki je videti naraven, tako lahko tudi pošaliti. In Elwood preko svoje humorne naravnanosti do sveta in s svojim imaginarnim zajcem širi okoli sebe prijaznost, dobroto in tolerantnost, celo ljubezen. Doseže celo, da mitološkega zajca vsi vidijo in končno ima vsakdo svojega. »Sreče so različne, na srečo,« je rekla v intervjuju ob prestavi Harveyja režiserka novogoriške uprizoritve, Vida Ognjenović. S svojim videnjem opozarja, naj Elwoodom pustimo živeti, ne da bi se sami čutili ogrožene. Učinek njene režije bi bil – po mojem mnenju – večji, če si ne bi omislila tako poudarjeno operetnega konca.
Igralci PDG so režiserki in dramaturginji predstave Martini Bremec zavzeto sledili. Za uspeh predstave pa ima nedvomno največje zasluge Janez Starina kot neprekosljivo simaptičen Elwood, ki s svojo pristno prijaznostjo in širokosrčnim nasmehom, z duhovito humornostjo in človeško toplino vsakega razoroži – od družine, preko prijateljev in celo vojaško postrojeno in izurjeno osebje psihiatrične bolnišnice. V večjih vlogah so nastopili še kot Elwoodova sestra Veta Teja Glažar, njena hči Myrtle je bila Nevenka Sedlar, sodnik Ivo Barišič. Ob obeh zdravnikih – Rastko Krošl in Branko Ličen je bila še sestra Metka Trdin in zanimiv strežnik Jože Hrovat. V manjših vlogah so nastopili Dragica Kokot, Nevenka Vrančič, Dušanka Ristić in Milan Vodopivec. Po prevodu J. J. Kende je bil lektor Srečko Fišer. Scenografijo je podpisal B. Maksimović, kostume Lj. Drgović, glasbo pa M. Vuksanović, izvajala pa jo je pianistka A. M. Živec.
Svojevrstno parabolo o strpnosti in dopuščanju drugačnih, o normalnosti in norosti, bodo goriški gledališčniki gotovo z uspehom igrali doma in na gostovanjih. Svet je pač že od nekdaj razdeljen v tiste, ki so »zunaj« in na tiste, ki so »v«, kot pripovedujeta tudi naša uspešna dramatika Drago Jančar (Veliki briljantni valček) in Evald Flisar (Kaj pa Leonardo).
Zdenka Lovec, Večer, 15. 4. 1996.

tehnične opombe

* Avtorji songov
George Gershwin in Ira Gershwin (But not for Me).
Jimmy McHugh in Dorothy Fields (Don’t Blame Me).
Glasba je bila posneta v studiu Rosé, tonski snemalec in producent David Šuligoj.

Tehniči vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Damijan Klanjšček, Zvone Meničanin, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič;
lučni mojster Renato Strgulc; električni osvetljevalec Marko Polanc;
vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka, lasuljarka in modelistka Anka Kos;
garderoberki Mojca Makarovič in Jana Melink.
Kostume so izdelali Nevenka Tomašević (vodja), Tatjana Kolenc in Ljudmila Planinšek.
Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.



Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.