Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Alenka Goljevšček

Čudežni kamen

Pravljična igra.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava za otroke, praizvedba.

Igrajo

premiera

17. september 1992

v medijih

ČAROBNOST ČUDEŽNEGA KAMNA
Pravljičen uvod v novo sezono Primorskega dramskega gledališča


Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je novo sezono pričelo prejšnji teden s premiero »moderne pravljične igre za otroke« avtorice Alenke Goljevšček in režiserke Katje Pegan. Z igro o »nenavadnem, na prvi pogled grozljivem, v bistvu pa simpatičnem bitju, ki se imenuje kamnožer Gurgl in je doma v 'deveti dimenziji' na naš planet pa pride, da bi poiskal Čudežni kamen in preprečil katastrofo, ki grozi sodobnim civiliziranim ljudem«, sta avtorici in razigran ansambel novogoriškega teatra ustvarili predstavo, v nedeljeno veselje tako majhnim kot tudi velikim otrokom. Takoj na začetku zapišimo, da je Čudežni kamen resnično čudež, ki ga bodo, vsaj tako kot navdušeno mlado premiersko občinstvo, radi gledali še po drugih domačih, pa skorajda zagotovo tudi (zakaj pa ne?) tujih odrih.
Alenka Goljevšček, književnica in raziskovalka ljudskega izročila, je za otroke oziroma mladino napisala zbirko pravljic Čudozgode, poleg Čudežnega kamna še gledališko igro Kralj Matjaž, kako se imaš ter lutkovni igri Če zmaj požre mamo in Hiša. V tej pravljici o kamnožeru Gurglu iz »devete dimenzije«, ki precej spominja na sporočilo iz Malega princa, le, da je tu namesto vrtnice simbol ljubezni in dobrote čudežni kamen, je ponovno dokazala dobro poznavanje otroške psihe. Z lektorsko pomočjo Srečka Fišerja, ki je besedilo opremil z izrazi, ta hip modernimi med malo večjimi otroci, in dramaturginje Martine Bremec je režiserka Katja Pegan ustvarila veselo predstavo, ki je od mladih obiskovalcev premiere doživela več spontanih burnih aplavzov na odprtem odru, pa tudi sicer ves čas držala nabito polno dvorano Kulturnega doma v že kar ganljivi pozornosti.
Na sceni, pisani in tudi v stilu devete dimenzije, Slavice Radović (posebej lepa in domiselna je sanjska podoba Zlatorogove domovine), v pravljičnih, a tudi karikiranih (stranke v samopostrežbi) kostumih Eke Vogelnik se je igralski ansambel novogoriškega teatra razživel, kot bi skorajda tako kot otroci užival v veselih dialogih med kamnožerom in prebivalci tega sveta, ki se jim zdi njegovo početje sprva smešno, potem pa jih le uspe pritegniti in prepričati v resničnost svoje pravljične dežele.
Med igralskim ansamblom, ki je pel, plesal in igral uigrano, kot bi bil sam prepričan v resničnost Čudežnega kamna, je skoraj težko poudariti le nekatere igralske like, da bi ne delali krivic drugim, tudi stranskim osebam te veseloigre. Milan Vodopivec kot kamnožer Gurgl je bil prepričljiv v svoji veri v obstoj čudežnega kamna, in kljub podobi, spominjajoči na kakšnega podvodnega moža, mila pojava. Salve smeha je vzbujal Ivo Barišič, tokrat kar v petih vlogah – kot učiteljica Izohipsa, miličnik, upokojenec, pijanec in pošast, v vseh enako smešen in prepričljiv v prikazovanju karikiranih lastnosti posameznih oseb. Matko, kot jo je odigrala Metka Franko (odlična scenska domislica z velikim potujočim kolesom, opremljenim z vsem, kar potrebuje za življenje sebe in svojih dveh sinov), bi si za svojo mamo gotovo želel imeti marsikateri otrok v dvorani. Iztok Mlakar in Rastko Krošl, njena sinova, sta to zadovoljstvo nad svojo, nekoliko »odštekano«, zato pa toliko bolj razumevajočo mamo, prav prepričljivo izkazovala, prvi kot navit stroj govoreča karikatura, drugi bolj ljubeč, razumevajoč in velik kamnožerov prijatelj. Tudi vsi drugi nastopajoči (Radoš Bolčina – učenec, meščan, pošast, Dragica Kokot – blagajničarka, prvi obrtnik, pošast, Alenka Vidrih – učenka, stranka v samopostrežbi, gospa s košaro, Bela žena in pevka sklepnega songa, Nevenka Sedlar – učenka, stranka v samopostrežbi, Bela žena, Dušanka Ristić – stranka v samopostrežbi, Korenklja, Bela žena in Janez Starina – Zlatorogov glas ter Stane Leban – kovinski glas), so pripomogli k uspehu te predstave, za katero lahko, skupaj z otroki, v njihovem jeziku rečemo le: »Full dobro!«.
K popolnosti pravljičnosti Čudežnega kamna, ki ga je PDG pripravilo v koprodukciji z novogoriškim Kulturnim domom, je pripomogla glasba Vanje Pegana (tudi avtorja sklepnega songa) in Mirka Vuksanovića.
Cveta Guzej-Sabadin, Primorske novice, 22. 9. 1992.

festivali in gostovanja v tujini

• Teden slovenske drame, Kranj, 1993

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.