Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Iluzionizem in iluzije v železniški čakalnici"

Hristo Bojčev

Orkester Titanik

Orkestr Titanik

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Slovenska praizvedba. Predstava traja 1 uro in 27 minut in nima odmora.

premiera

21. marec 2007, SNG Nova Gorica

o delu

»Iluzija je nekaj največjega, kar človek ima, krepi ga, da zdrži življenje do konca,« pravi bolgarski politični satirik in komediograf Hristo Bojčev (1950), ki je za svoje igre prejel številne nagrade in z njimi osvojil gledališke odre Evrope, Amerike, Azije in Avstralije. Na Slovenskem bo prvič predstavljen s komorno igro Orkester Titanik, ki nosi podnaslov Žalostna komedija. Zgodba govori o štirih brezdomcih, ki so se vselili v zapuščeno železniško postajo in tam obupano čakajo vlak, ki bi jih iz bede odpeljal v nova obzorja ... Nekega dne se vlak res ustavi, a izvrže novega izgubljenca Harryja Houdinija, iluzionista, ki je v zameno za dnevne doze alkohola druščino pripravljen učiti velikih magičnih trikov. V življenje na postaji se tako začno vrivati čudni dogodki, iluzije postanejo realne in absurdni dogodki malega sveta brezdomcev preraščajo v metaforo beckettovske izgubljenosti sodobnega človeka.

v medijih

Komorna žalostna komedija Orkester Titanik je polna domislic in humorja, ki kličejo tako po poeziji absurda kot po neposrednosti slapsy komedije. Oboje ponujajo tudi sami junaki – štirje brezdomci, ki so naselili opuščeno železniško postajo. Čeprav so obstali na robu družbe, se ne dajo. Vsakdanjik zapolnjujejo s čakanjem na vlak, ki nikoli ne ustavi. Gonilna sila njihovega življenja je namreč iluzija, da je drugod lepše. Njihov mali svet obrne na glavo prihod iluzionista Harrya, ki obvlada vse oblike utvare od šova do alkohola, religije in biznisa. Vendar Harry sotrpinom odpre tudi vrata domišljije, vzporednega sveta, kamor lahko po mili volji izgineš.
Lea Širok, RA Koper, 22. 3. 2007


Novogoriško gledališče je zadelo z žebljico na glavico, saj smo bili deležni lepo zaokrožene zgodbe, ki je ponudila nekaj niti za premišljanje. Ne samo o iluziji sveta in politike v njej, ne samo o družbi, njeni premočrtnosti in mentaliteti stampeda, pač in pa predvsem o osamljenosti človeške duše … Na oko prijetna in funkcionalna scena, res izvrstna kostumografija, za katero je prav tako poskrbel režiser Latin, in ansambel v dobri kondiciji.
Tomaž Simon, RA Slovenija 1, 22. 3. 2007


Orkester Titanik je odhakljan komad; vznika iz stikališča realizma in absurda, kot še ena zgodba z margine. Obstranci in pijanci na železniški postaji – ne čisto pravi, vlaki namreč skoraj ne ustavljajo, iz njih kvečjemu prileti ne do konca popita steklenica v glavo – imajo strašen načrt; najprej vadijo krajo kakšnega kovčka z vlaka, še rajši bi odpotovali stran, kamorkoli. Potem pride še hujši pijanec od vseh, Harry, in jim začne dajati lekcije. O biznisu. Šovbiznisu. Resničnosti. Svetu kot odru. Iluziji. Jih vkrca na vlak. Se jim posveti. Da ni vlaka. Niti njih. Da jih sanja duh. Po razodetju vsi izginejo. Razen enega, ki se še sprašuje, ali je tudi on izginil.
Uprizoritev režiserja in kostumografa Matjaža Latina je poskrbela najprej in predvsem za veristični del, za razcapane in zluknjane kostume, dogajanje postavila na z odpadki nastlan oder, preklan s tračnicami in z nakazano ruševino postaje v ozadju, in dovolj dobro poudarila postranzicijski moment, ki je te ljudi odstavil na stranski tir. Kolorit daje tudi duhovit prehod iz balkansko specifične Ode radosti v bolj zaresno, nemško izvedbo. Verjetno pa je najbolj radikalna in daljnosežna preinterpretacija vpeljava nove dramske osebe; v nekaj prizorih vidimo samega sanjalca, utelešenega negibnega gibalca dogajanja, od katerega ostane na koncu samo šal, nestorja in starčka, ki se očitno somnabulen sprehaja po lastnem sanjanem svetu, trudno in previdno, kot sanjač po deveti deželi. Ta pomenski premik seveda v hipu odreže vsa tista videnja, ki bi v Harryju videla bebavega in zapitega Godota, bednega in brez avre.
Matej Bogataj, Delo, 24. 3. 2007

V iluzornem svetu Hrista Bojčeva ni smrti, le iskanje in najdenje samega sebe, svoje intime in življenja samega. Dovolj absurdna dramska podlaga, da zveni presneto resnično! Ta izpostavljeni (ne)absurd je režiser Matjaž Latin vodil z brisanjem komičnih elementov v sanjsko poetičnost, kar je predstavo rešilo pragmatičnosti in trpkega realizma ter jo dvignilo v sanjski svet individualnosti in osebnostne enkratnosti vsakega človeka.
Igralski delež je bil v tem miselno-dogajalskem prostoru usklajeno prepričljiv. Kvartet klošarjev s svojimi zavoženimi življenji in spominjanjem na samoprepričevalno lastno veličino v preteklih (mladostnih) časih je risal ujetost v zanko realnosti in osvobajanje iz nje s preprosto naivnostjo in trpkim priokusom, celo melanholičnim brezupom, ki se je postopoma razreševal v radost sanje.
Marij Čuk. Primorski dnevnik, 24. 3. 2007


Čisto blizu tistega drevesa, ob katerem Estragon in Vladimir večno čakata Godota, je železniška postaja, na kateri se vlaki ne ustavljajo. Igra o dolgočasnem čakanju je v režiji Matjaža Latina zelo kratkočasna. Balkanska varianta absurdnega humorja in poetična melanholija se prepleteta v štorijo o kvartetu klošarjev. V premišljeni Latinovi postavitvi dobro sodelujejo vsi elementi – klošarji so oblečeni v ponošene obleke, zapacane športne drese, umazane poročne obleke in podobno in so ujeti med napol porušeno postajo in železniške tire, oblikovalec luči Samo Oblokar pa mimobežni vlak spretno ponazori z rafali svetlobe, ki tu in tam prerešetajo temo. Sodelavca za trike Ravil in Nataša Sultanova sta Pirnata naučila nekaj čarovniških veščin, ki jih občudujejo tako gledalci kot tudi drugi liki v predstavi, saj zapiti čarodej na odru uprizori nekakšno predstavo znotraj predstave, igro v igri.
Andraž Gombač, Primorske novice, 26. 3. 2007


Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča se je spet porodila taka predstava, ob kateri gledalec vsestransko uživa. Režiser Matjaž Latin se je suvereno podal v avanturo razmotavanja tega nenavadnega teksta, ki ob realističnih prizorih skriva v sebi prvine absurda, pa tudi poetične liričnosti. Celota bi lahko postala burleskna, a Latin se je temu izognil, saj je prepustil glavno besedo mehki liričnosti, prekriti z melanholijo teh, ki skušajo v alkoholu utopiti svoje življenjske napake in neuspešnosti in se rešiti osamljenosti. Njegovo režijsko vizijo in poetične nianse so z velikim občutkom za pravo mero med duhovito humornimi trenutki, ki jih je narekoval tekst in v katerih je prepoznaven tipični balkanski humor, in mehko lirično poanto, ki je dala predstavi poseben čar, uravnovešeno uresničili kot štirje klošarji igralci Iztok Mlakar, Gorazd Jakomini, Branko Ličen in Mira Lampe Vujičič. Naravnost imenitno pa je svoj lik izklesal Primož Pirnat, pravzaprav ga je plastično zgnetel iz najrazličnejših psiholoških odtenkov, mu vlil neko dobrosrčno toplino, pa tudi malce nori pogled tistega, ki misli, da je postal že skoro vsemogočen, posebno ker mu magična pota nakazuje alkohol, brez pomoči katerega noče izvesti ničesar.
Iva Koršič, Novi glas, 29. 3. 2007

Dogajanje zaznamuje značilen balkanski humor. Uprizoritev prestopa iz dramskega v komično in nazaj, prepleta realizem, absurd in liričnost. Na koncu nas s Titanikom popelje v svet iluzije, v svet, kjer je mogoče prav vse. Tako kot v gledališču ... Če verjamemo v iluzijo, lahko spremenimo svet, četudi samo svojega lastnega.
Judita Valič, Dobro jutro – Nova Gorica, 31. 3. 2007

Prijetno je videti, da gledališče na svoj program uvrsti dramo bolgarskega avtorja, da v množici britanskih in ameriških besedil spoznamo tudi predstavnika manj znane kulture. Matjaž Latin je s šesterico igralcev ustvaril predstavo, ki je kljub svoji statičnosti tudi živahna in kljub svoji bridkosti tudi duhovita.
Mirjam Novak, Naša žena, 4. 5. 2007

festivali in gostovanja v tujini

Festival Kluže, 2007
Festival Carniola, Kranj, 2007
Narodno pozorište Tuzla, 2007
Orient-Express, Mednarodni gledališki festival ETC, Nova Gorica in Stuttgart, 2009

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 11. 06. 2007 ob 21.00. Festival Kluže
  • 10. 07. 2007 ob 21.30. Festival Carniola, Kranj
  • 11. 07. 2007 ob 21.00. Festival Kluže
  • 17. 11. 2007 ob 19.30. Narodno pozorište Tuzla
  • 05. 12. 2007 ob 19.30. Rudniška dvorana Idrija
  • 11. 12. 2007 ob 20.00. Kinogledališče Tolmin
  • 12. 12. 2007 ob 20.00. Kosovelov dom Sežana
  • 04. 02. 2008 ob 19.00. Trbovlje.
  • 24. 06. 2009 ob 21.30. Železniška postaja Nova Gorica.. Festival Orient-Express.
  • 17. 07. 2009 ob 19.30. Stuttgart, Nemčija. Festival Orient-Express