Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Srhljivka do roba groteske"

Quentin Tarantino

Stekli psi

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

Igrajo

premiera

28. februar 2008

o delu

Šest najetih kriminalcev, ki se med seboj ne poznajo, oropa igralnico. Preprost rop se spremeni v krvav obračun – alarm zazvoni prezgodaj, policija pride sumljivo hitro – očitno so padli v zasedo in je torej eden med njimi policijski vohun. Po neuspelem ropu se preživeli zberejo v opuščenem skladišču in skušajo odkriti izdajalca …

Kontroverzni ameriški režiser Quentin Tarantino je film Stekli psi leta 1992 posnel po lastnem scenariju. Film je doživel izjemen odmev in postal eden najbolj kultnih filmov - Tarantino je z njim preoblikoval žanr t.i. gangsterskega filma in pop kulturo sploh. V Steklih psih je izoblikoval svojo prepoznavno, tarantinovsko poetiko: v osrednjih likih nastopajo zločinci, hkrati brezobzirni morilci in »kul tipi«, šokantni v dejanjih in šarmantni v dialogih; slednji so preplet skrajnih banalnosti, nenavadnih anekdot, ki vedno izzvenijo drugače, kot smo pričakovali, in izjemno duhovitih opazk.

Poetika, ki pretrese, nasmeji in vzame sapo.

v medijih

Čeprav se vsiljuje repertoarno in načelno vprašanje, kaj pomeni za samo gledališče dejstvo, da je vse več uprizoritev, ki nastanejo na podlagi filmskih scenarijev in potem pogosto gledamo kakšno lokalno aktualizacijo nečesa, kar smo že videli v izvrstni režiji in vrhunski igralski zasedbi in tako se vse skupaj zdi slej ko prej nebogljeno, zaradi primerjave pa sploh, je Taufer z ekipo upravičil izbiro. Stekli psi v okretnem, dialektalno razpršenem in glede frekvence psovk prepričljivem prevodu Srečka Fišerja so nastali po scenariju Tarantinovega kultnega prvenca. /…/
Taufer z ekipo je uprizoritev zasnoval trodelno; tisto pred je skoraj ionescovska logoreična absurdna drama, sedeča komedija, namesto pogovorov o množični kulturi možaki pomerjajo kombinezone in se predstavitveno drobno zafrkavajo, nad vsem pa leži živčnost pred tveganjem, ki jo prebijajo s pripovedovanjem vicev, še posebno eden med njimi, Sergej Ferrari kot Rjav je s svojo zgovornostjo in izgubljenostjo, kot človek iz nekega drugega vica, podprt z igro in prisotnostjo drugih, prav učinkovit in je ta del na ravni tauferjevskega ukvarjanja z absurdistično klasiko, recimo s Plešasto pevko. Potem sledi filmska projekcija neuspele akcije avtorja Darka Sinka. /…/ Tretji del je obračun v skladišču, razbita tolpa oziroma njeni ostanki se po kosih vračajo, čakajo in čvekajo, živcirajo se, en krvavi in stoka, malo mrcvarijo policaja, ki so ga zajeli, in to prav veristično, ob učinkoviti podpori udarne avtorske glasbe Andreja Goričarja. /…/ Pred nami se odigra obračun tipiziranih in govorno adaptiranih roparjev. Začetek pripada premisleku o neuspeli akciji med Belim in Roza, odigrata ju Miha Nemec in Vojko Belšak, prvi je očitno skoraj intelektualec, nagnjen k rezoniranju, za stopnjo bolj introvertiran, tudi v nervozi, drugi je vzkipljiv Štajerec, eksploziven in malo nepredvidljiv batinaš, ki raje dvakrat udari kot premisli. Drugi izrazit par sestavljata Siv in Policaj, Radoš Bolčina in Gorazd Jakomini. Prvi je očitno malo blazen in ima odpor do policajev, njegov ples z motorko in tapetniškim nožem z navito vodovodno pipo na glavi okoli zvezane žrtve je prava solistična miniatura, mučna, z učinkovito napetostjo med odpuljenim sadizmom in zateglim popevanjem /…/. Nič ne zaostajata Primož Pirnat in Ivo Barišič kot Edi in Džo, možgana celega podviga; prvi rahlo počasen in omejen, drugi pa hladen, vzvišen, in zato mogoče malo tudi vse skupaj.
Matej Bogataj, Delo, 4. 3. 2008

Naj mu bo tarantinovski obešenjaški humor všeč ali ne, človek mora priznati: Vito Taufer je po Beckettu na Primorsko preselil še Tarantina. Kot je pred petimi leti v primorskem narečju postavil Beckettovo igro Čakajoč Godota, tako je zdaj udomačil še Tarantinove Stekle pse. /…/ Tauferjeva uprizoritev Tarantinovemu scenariju ostaja zvesta, kolikor je potrebno. /…/
Akcija je že od samega začetka obsojena na polom, ki ga igralec Sergej Ferrari najavi z duhovito upodobitvijo nerodne gangsterske karikature, ki v sočni primorščini zbija opolzke šale. A nihče od pajdašev se ne smeje. V tesnobnem vzdušju čakajo na akcijo, ki naj bi nahranila njihovo edino skupno točko, tisto, ki jih na koncu pahne v pogubo: pohlep.
Pohlep je edino, kar povezuje sicer strašno neuglašeno ekipo – igralski razpon gre od koleričnega rohnenja Vojka Belšaka do hladnokrvne neusmiljenosti Iva Barišiča, od živčne introvertiranosti Mihe Nemca do nepredvidljive ekscentričnosti Radoša Bolčine. /…/
Predstava se najbolj zgosti pri razvpitem prizoru, med katerim ropar odreže uhelj ujetemu policaju (Gorazd Jakomini). /…/ Roparja v dobro izdelanem prizoru odigra Radoš Bolčina – oblikuje ga povsem drugače, kot je to v filmu storil Michael Madsen /…/. Brutalno.
Andraž Gombač, Primorske novice, 4. 3. 2008

Odločitev, da igralci uporabljajo lokalne jezikovne posebnosti, se dobro umesti v predstavo. /…/ V opuščenem skladišču /…/ se pred gledališkim občinstvom končno začne odvijati prava filmska akcija. Amaterski roparji se zavejo, da kul gangsterjem iz filmov ne sežejo niti do kolen. Vojko Belšak (Roza) se s sočno štajerščino sprašuje, kdo je izdajalec – podgana, Miha Nemec (Bel) ga v slogu mirnega strokovnjaka za računalnike miri, Radoš Bolčina (Siv) zadene igro neuravnovešenca, ki z vodno pipo na glavi odreže uho Gorazdu Jakominiju (Policaj). Vsa paleta človeških čustev, ki jo lahko povzroči frustracija neuspelega ropa, se razmaže po gledališkem odru. Končna slika je umazana s svežo rdečo krvjo vseh podivjanih in pobesnelih, vseh steklih psov.
Ana Ivančič, Indirekt, 12. 3. 2008

Tudi tokrat je /Vito Taufer/ mojstrsko vodil vzmeti te srhljivke, ki približno dve uri zadržuje gledalca skoro brez diha priklenjenega na oder. Taufer je kriminalko postavil na domača tla in vsakemu izmed roparjev pridal narečne odtenke različnih slovenskih pokrajin, tako je predstava zadobila še bolj zanimiv in verističen prizvok. Z njo je gledalca s pospešeno napetostjo pahnil v neraziskani svet zločinstva, v katerem je za končni cilj vse dovoljeno, pri tem življenje drugih ni vredno počenega groša, kot zgroženo lahko vedno bolj pogosto ugotavljamo iz črne kronike. /…/
Spet je treba podčrtati odlično interpretativno moč igralcev SNG Nova Gorica in njihov smisel za ekipno ustvarjanje ter uspešno Tauferjevo konceptualno in režijsko razbiranje tekstov.
Iva Koršič, Novi glas, 6. 3. 2008

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 28. 02. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PREMIERA. Za abonma Premiera in Izven.
  • 29. 02. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Petek in Izven.
  • 01. 03. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota in Izven.
  • 05. 03. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sreda in Izven. ODPADE zaradi bolezni!
  • odpovedano
  • 08. 03. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota A in Izven.
  • 11. 03. 2008 ob 20.30. Kulturni dom Gorica.
  • 12. 03. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sreda in Izven. (nadomestna predstava za 5.3.)
  • 13. 03. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Četrtek in Izven.
  • 14. 03. 2008 ob 20.00. Kulturni doma Izola
  • 15. 03. 2008 ob 18.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Popoldanski in Izven.
  • 03. 05. 2008 ob 18.00. SNG Nova Gorica. V okviru Mesta mladih. Za IZVEN.
  • 24. 11. 2008 ob 20.00. Kosovelov dom Sežana
  • 22. 01. 2009 ob 19.30. Kulturni dom Medvode
  • 23. 01. 2009 ob 19.30. Kulturni dom Medvode
  • 19. 02. 2009 ob 19.30. Dom kulture Kamnik