Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"»Glejte, gospoda, resnica je na dlani!«"

Luigi Pirandello

Kaj je resnica?

Cosi è, se vi pare

2009

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 30 min in nima odmora.

Igrajo

premiera

10. december 2009, SNG Nova Gorica

o delu

Skrivnostno zasebno življenje novega državnega uradnika v mestu vzbudi sumničenje, ki prerase v obsedenost z željo po razkritju resnice. Zakaj zaklepa svojo ženo v deveto nadstropje predmestne hiše in ji ne dovoli stikov z njeno materjo, ki živi v elegantnem stanovanju v središču mesta? Je tašča zblaznela, ker se ni mogla sprijazniti s smrtjo hčerke, ali je on ujet v bolestno zmoto, da se je po smrti prve žene drugič poročil? Kljub silnemu angažmaju salonske družbe se znova in znova vrača dvom, kdo ima prav, komu verjeti, čigavi argumenti so bolj prepričljivi. Avtor vprašanja, kaj je resnica, ne zastavlja filozofsko seriozno, ampak se ironično poigrava z malomeščansko radovednostjo in lažnim sočutjem, ki uničujeta nenavadno harmonijo treh nesrečnih ljudi.

v medijih

Pirandellovo Resnico je novogoriško občinstvo v izvedbi domačih gledališčnikov po 30 letih gledalo drugič in tudi tokrat pod režijskim vodstvom Dušana Mlakarja. Odločitev Srečka Fišerja, da eno najbolj znanih del Nobelovega nagrajenca za književnost uvrsti v repertoar, je bila zadetek v polno. Iskanje odgovora na večno človekovo spraševanje, kaj je res, je namreč brezčasno. Pirandellova bolj groteska kot komedija je vpeta v okvir podeželskega mesta, kamor se priselijo mlad zakonski par in mati oziroma tašča. Živijo narazen, njihov način življenja pa do skrajnosti buri radovednost okolja. Do te mere, da aktivno posežejo v njihovo zasebnost z opravičilom, da morajo priti do resnice. Tu pa Pirandellov imenitni tekst iz minute v minuto razkriva edino resnico, da le-ta ni samo ena, temveč je vezana na to, kako jo kdo vidi in dojema. Ali, kot je zapisala dramaturginja predstave Martina Mrhar, resnica pripada vsem in nikomur. Režiser Dušan Mlakar je v predstavi zbral stalne igralce novogoriškega ansambla. Ivo Barišič je z glavno vlogo povezovalca in pripovedovalca Strička Lamberta v svoji igralski karieri 150 vlog dodal še eno izvrstno kreacijo. Gospo Frolo, mater in taščo je z največjo mero igralske občutljivosti upodobila Mira Lampe Vujičić, ki smo jo pred tremi desetletji, razumljivo, videli v vlogi hčerke. Igralski ansambel je zaigral kot ubran orkester, predstava je v celoti čista, jasna in do potankosti izdelana v Mlakarjevem slogu. Pod likovno in funkcijsko domišljeno ter hkrati asketsko zasnovano scenografijo in skladno s časom dogajanja skrbno izbrano kostumografijo se je podpisala Janja Korun. Izvirna glasba je delo Mirka Vuksanovića, mojstrsko oblikovanje luči je prispeval Samo Oblokar. Ob Goldonijevi Nenavadni prigodi tudi Pirandellova Resnica potrjuje nove obete v SNG Nova Gorica.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 11. 12. 2009

/…/ Prevladujočo črno-belo grafično stilizacijo, ki kontrastno izraža nasprotja med prividi in resničnostjo, domnevnim zdravim razumom in blaznostjo protagonistov, je avtorica likovne podobe v strogi in odmerjeni stilizaciji rahlo historiziranih oblačilnih krojev, izbranih barv in mask stopnjevala v smeri groteske, režiser pa je omenjene likovne in prostorske prvine ob učinkovitih glasbenih akcentih Mirka Vuksanovića domišljeno izkoristil za duhovite in pomenljive skupinske aranžmaje, v katerih so drastično prihajala na plan tragikomična razmerja med vsiljivo polaščevalsko logiko skupnosti ter ranljivostjo prestrašenega, zagonetnega in nedoumljenega posameznika.
V skladu s predlogo nas uprizoritev tudi dandanes svari pred strastnim iskateljstvom domnevne resnice, v lovu za katero smo prepogosto pripravljeni zagrešiti vsakršno spremljevalno škodo ter kršiti in žrtvovati dostojanstvo in nedotakljivost identitete in telesa posameznika, drugega, bližnjega. V času, v katerem je množici nezanesljivih in nepredvidljivih optik, ki jih v sebi in s sabo od vekomaj nosimo ljudje, dodana še vsa najsodobnejša medijska tehnologija ustvarjanja, posnemanja in brezkončnega množenja virtualnega sveta, je avtorjeva najgloblja skepsa v razmerju do resnice in manipulacij z njo toliko pomembnejša.
Med protagonisti ansambelsko ubrane in groteskno stilizirane univerzalne tragikomedije moramo poleg virtuozno zmuzljivega in zanesljivega Iva Barišiča v zadržano ironični in cinični vlogi večnega dvomljivca Lamberta Laudisija v prvem krogu omeniti Miro Lampe Vujičić v zadržano tragični in dostojanstveni materinski vlogi domnevno blazne gospe Frole ter Radoša Bolčino v opazno zakrčeni in skrivenčeni prestrašeni kreaturi njenega domnevno blaznega zeta Ponze. Skupinsko podobo družbenega okolja, ki si v imenu prevladujoče morale jemlje pravico do poseganja v zasebnost drugega ter vsiljevanja svojega individualnega pogleda drugemu, so groteskno karikirali in tipološko individualizirali Jože Hrovat kot samozavestni svetnik Agazzi, Ana Facchini kot njegova žena in Laudisijeva sestra, Arna Hadžialjević kot njuna živahna in neučakana hči Dina, Milan Vodopivec kot prilagodljivi Sirelli, Dušanka Ristić kot njegova radovedna in opravljiva žena, Teja Glažar kot o vsem obveščena gospa Cini, Nevenka Vrančič kot gospa Nenni, Gorazd Jakomini kot od teže oblasti ukrivljeni in z briljantino »polizani« Prefekt ter Peter Harl kot poslušni komisar Centuri. Do konca skrivnostno in zakrito resnico gospe Ponza je na pomenljivo negotovih nogah in ob berglah oživila Medea Novak, do avtomatiziranosti strenirano hišno služabnico pri Agazzijevih pa Marjuta Slamič.
Slavko Pezdir, Delo, 14. 12. 2009

Luigi Pirandello je svoje delo Kaj je resnica? označil za parabolo, izmišljeno, a verjetno zgodbo s poučno poanto. V njej zastavlja temeljno vprašanje. Pa ne v filozofskem diskurzu, pač pa ironično, skozi zgodbico malih ljudi v malem mestu. Igrivo. Do neznosnosti.
Dogajanje je omejeno na salon svetnika Agazzija in njegove žene Amalije (Jože Hrovat in Ana Facchini) ter prefekturo. Prazna življenja malomeščanske družbice (tako znane tudi našemu okolju), vklenjene v puhlost in odtujenost, se neizogibno soočijo s tremi prišleki - gospo Frolo (Mira Lampe Vujičić), njenim zetom Ponzo (Radoš Bolčina) in njeno hčerko, gospo Ponza (Medea Novak). "Čudaki", v katere s tipično radovednostjo, zavito v lažno sočutje, morajo vtakniti nos. /…/
Kaj je resnica? je izrazita drama besed: domišljeni dialogi (po strukturi in živosti jezika) vodijo gledalca skozi zaplete in (pre)obrate v labirint, kjer je približevanje cilju hkrati oddaljevanje od njega. In kjer konec ne pomeni katarze, ampak vse vrne na začetek, v negotovost. Ne ponuja odgovora, ampak večno sproža isto vprašanje.
Ansambel SNG je suveren, vloge so zelo dobro porazdeljene, šibkega člena pravzaprav ni. Najbolj je izpostavljen odlični Barišič, ki mu je vloga nonšalantnega cinika pisana na kožo in je pravi vezni člen med prepričljivo (mestoma karikirano, a nikoli čez rob) odigranimi malomeščani in nesrečnimi prišleki.
Mitja Marussig, Primorske novice, 14. 12. 2009.

/…/ Spraševanje o dejanskem je v Pirandellovi »poučni« igri - pa ne le tej - eno ključnih; do resnice se kot do nekega cilja malomeščanske preiskave (vodi jo, kakopak, želja, pravzaprav že kar bolestna nuja vedeti) skušajo dokopati skorajda vsi njeni akterji. A resnica prevzema različne podobe, se na videz razkrije, nato se ponovno umakne radovednemu pogledu - da bi jo ta spet odkril. Toda kakšno? Razumljivo torej, da zadnje, z izzivalnim smehom podložene besede pripadejo tistemu, ki v tej igri izstopa: Laudisiju, v katerega ravnanju je zajeta nemožnost spoznanja absolutne resnice in ki lahko drugim po tistem, ko uporabijo še zadnje sredstvo za dosego cilja, v svoji tudi siceršnji rezonerski drži zadovoljno pokaže, »kako govori resnica«.
V njegovi vlogi, torej vlogi tistega, ki resnici pripisuje značaj osebne zaznave, Ivo Barišič postopa s premišljenim odmerjanjem posmeha, muzanja, tudi vodenja igre, ko svoje bližnje zdajci postavi na preizkušnjo, zdajci radovednice vključi v svojo malo igro, se z zagnanci tudi sicer z veseljem poigra ali pa jih nekje ob robu opazuje. V njegovem pristopu je nekaj lahkega, spretnega; komičnost vnaša postopoma, nekako skladno z vse večjo gonjo za resnico; med enim in drugim podajanjem lastnega pogleda pa se ob vmesnem razglabljanju zagleda tudi v svojo podobo. Tako deluje znotraj celote, ki jo Mlakar v sodelovanju z dramaturginjo Martino Mrhar in lektorico Katarino Podbevšek zastavi v precej zvestem sledenju besedilu in osredotočanju na (po)govorne situacije, znotraj katerih igralci (karikirano, rahlo groteskno) izpostavljajo določene značilnosti oseb, večinoma brez pretiravanj, z manjšimi gestami, zgovornimi pogledi, ki se v skupnosti teh vedenja željnih obrazov pokažejo v svoji smešni podobi, s tem pa ustvarijo tudi določeno razmejitev med sabo in prišleki. Če je, denimo, Ana Facchini odločna gostiteljica, se Mira Lampe Vujičić pojavi kot blaga, v sebi ranjena ženska.
Nasprotje poudarijo že sami meščansko barvni, razkošni oziroma žalno črni preprosti kostumi, za katere je poskrbela Janja Korun, ki je oblikovala tudi scenografijo uprizoritve. /…/
Ana Perne, Dnevnik, 15. 12. 2009

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 10. 12. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PREMIERA. Za abonma Premiera in Izven.
  • 11. 12. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Petek, Konto in Izven.
  • 12. 12. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota, Konto in Izven.
  • 19. 12. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota A, Konto in Izven.
  • 06. 01. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sreda, Konto in Izven.
  • 21. 01. 2010 ob 11.10. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 21. 01. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Četrtek, Konto in Izven.
  • 22. 01. 2010 ob 11.10. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 20. 03. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Konto in Izven. Preloženo!
  • odpovedano
  • 19. 04. 2010 ob 12.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 22. 04. 2010 ob 19.30. Avditorij Portorož