Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

""Kako sva lahko mislila, da to, kar je že leta zavoženo, popraviva v enem samem dnevu.""

Simona Semenič

24ur

24ur, 2006

E-igra. Prva slovenska uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in nima odmora.

premiera

01. marec 2012, SNG Nova Gorica, mali oder
Druga premiera 02. marec 2012, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

Dva para in 24 ur. Oba imata na razpolago le 24 ur. Prvi, brez hrane in vode ujet v temačnem rovu rudnika, srčno upa, da ju bodo uspeli najti v tem roku. Drugi v postelji hotelske sobe, stran od zakonskih partnerjev, preverja, če je seks še tako dober, kot je bil pred leti, ko sta bila še par. Za oba para je čas neskončen in prehiter hkrati. Te stvari ne gredo tako hitro. Zanje je potreben čas, ki pa ga imamo vse manj. Kakor nam sodobna naglica skopo odmerja čas za medsebojne odnose, intimo, ljubezen, tako intervencije v obliki spamov, nezaželene elektronske pošte, prekinjajo čas in besede obeh parov. Spam oziroma slamnata pošta je izjemno nadležna: polni elektronske poštne predale in smeti vseh 24 ur na dan. Dandanašnji smo vsi smo dosegljivi 24 ur na dan, ves čas smo priključeni in vključeni. Žepne napravice beležijo naše pozicije, gibanje, pogovore, sporočila in ves čas smo nadzorovani. Nenehno oddajamo in sprejemamo SMS sporočila, e-pošto, klepetamo po spletu in zdi se, da se tudi naša komunikacija zlagoma spreminja v spam, saj, priznajmo si, večinoma mlatimo prazno slamo.

Sodobna dramska oblika, ki jo Simona Semenič uporabi v 24ur, ima jezikovno, melodično in ritmično ubrano dramsko kompozicijo, v kateri se ukvarja z medsebojnimi, predvsem ljubezenskimi odnosi. Dvakratna Grumova nagrajenka (leta 2009 za 5fantkov.si in leta 2010 za 24ur) nam s svojo izvirno gledališko pisavo, tokrat na zelo humoren način pokaže, da svetovni splet in novi mediji, ki širijo možnosti sporazumevanja, ne pripomorejo veliko pri medsebojnem razumevanju.

v medijih

KRITIKOV POGLED

Spodleteti znova, spodleteti bolje

Semeničeva je ena najbolj samosvojih dramatičark, ne samo med mlajšo oziroma srednjo generacijo, ves čas je v iskanju novih formalnih pristopov in vsebin, ki naj ulovijo nejasni in izmikajoči se (post)tranzicijski zdaj in vlogo dodobra načete subjektivitete v njem; tudi znotraj njene dramske pisave so velike raznolikosti, od Nisi pozabila, samo spomniš se več ne, ki je »dobro spisana« in enigmatična igra, kompozicijsko stroga, v tem skoraj žanrska, dokler se nam na koncu ne razkrije prikrita povezava med nastopajočimi, njihov boj med težnjo po svobodi in kreativnosti na eni in komformizmom na drugi strani, boj, ki ga kot dramske osebe skoraj utelešajo in materializirajo. Na drugi strani 5fantkov.com, tudi za to igro je prejela Grumovo nagrado, enako kot za 24ur, v kateri preigrava mularija tisto, kar počnejo starši doma in na kar so se navlekli med svojimi igricami. In te so času primerno okrutne, toliko bolj, ker so odigrane skozi potujen, otroško mil zorni kot, ki razgali visoko stopnjo nasilja, njegovo vseprisotnost in našo prekuženost z njim.
24ur je igra za tri prizorišča in množico glasov, spisana simultano, v dveh stolpcih, kjer je meja med glasovi in njihovim vstopanjem nedoločena, zdi se, da se včasih prelijejo, da prihaja do motenj med svetovoma občasno in skoraj naključno. Gre za igro s pari in med pari; en, Ona 2 in On 2, je v hotelski sobi, obsojena sta na en dan, ko morata preigrati in ponoviti morebitno izgubljeno poželjenje, nekdaj sta bila poročena, zdaj pa očitno varata svoja nova partnerja, in se pogreti strasti in odsotnemu, ali pa vsaj ne hkratnemu in obojestranskemu poželenju primerno štorasto in nefukcionalno spravljata h kopulaciji; drugi par, Ona 1 in On 1, se nahaja v rudniškem jašku, izgubljen in negotov išče izhod, si poskuša glede na dane razmere čim bolj povečati možnosti preživetja. Početje obojih je jalovo, oba para preigravata klišeje, vendar to ni več uživanje ob nerazumnih in nikakor samoumevnih plasteh v jeziku, poigravanje z etimologijami in slengom, to ni preigravanje in ironiziranje govornih šablon, na čemer se je polno in živahno izživljal ludizem v sedemdesetih in osemdesetih, tudi v dramatiki, temveč bolj spodrsavanje v prazno; komunikacija je rahlo zablokirana, nejasna, klišeji bolj kažejo praznost in nezmožnost odnosa – ne gre za tisto razkrivanje, ki bi pokazalo karkoli za množico mask. Zdi se, da je Semeničeva skoraj pristala na konfuznost same realnosti, na njeno fluidnost in neulovljivost, ne da bi hotela komentirati ali zaostriti njene aspekte; v tem večnem polzenju komunikacije in nezmožnosti ohranjanja fizičnega (življenja in toplote nasproti podhladitvi v primeru prvega para in stika, seksualnosti v primeru drugega) so tretji in enakovredni člen v dramskem trikotniku spami, motnje, nagovarjajoča sporočila. Spami so položeni v svet in protiigralec obema simultanima igrama parov; teh ni več mogoče gledati osrediščeno, kjer dejanja enih motijo druge, nujno, cela vrsta motenj naj pokaže dekoncentirano, disperzno naravo naše človeške kondicije in stanje odnosov. Hkrati pa je igra Semeničeve brez od zunaj razvidne ali določene strukture, to ni orkestracija, kakršno najdemo v recimo zadnjih Beckettovih delih za glas in trak, kjer so premolki točno določeni, to ni igra, kjer bi govor, kot morda v kakšni pozni Handkejevi igri, prehajal v zvočnost, v kompozicijo, ki naj poudari zvočnost jezika mimo njegove pomenskosti; ne, glede tega je 24 ur zelo interpretabilno dramsko besedilo, režiji in ustvarjalcem daje ogromno svobode, hkrati pa jim ne omogoča, da bi preverili in kjerkoli v znotrajtekstualni resničnosti potrdili svojo avtorsko odločitev, ki je tako nujno že redukcija /na račun/ vseh ostalih. Ravno prevelika možnost interpretacij je nedvomna pomanjkljivost samega besedila.
Simultanost dogajanja je postopek, ki ga v uprizoritveni praksi že poznamo, režije Ljubiše Ristića v sedemdesetih, ali pa Zid, jezero Dušana Jovanovića v osemdesetih, so ga reševale z ločevanjem prostora, s scenografsko ločitvijo prizorišča na dva s predelno steno ločena dela, kjer gre za analogen postopek kot pri gledanju televizorjev – recimo v prodajalni ali teve studiju, kjer nadzirajo udarne novice konkurence – z različnimi programi, položenih drug na drugega oziroma drug ob drugega, pri čemer so programi usklajeni tako, da poslušamo ton samo enega, ob pridušenosti ostalih. Med njimi ni šuma in interference, ko v enem svetu govorijo, v drugem prisluškujejo, kuhajo, karkoli. Režiser in soavtor vizualne podobe Jaka Ivanc, ob asistenci Nejca Sajeta in Jasmina Tulundžića, pa zdaj to stisne in podčrta z videom; dogajanje obeh parov je v istem prostoru, ki ga komentira video, repetitiven, venomer zagnjajoč se in brez izteka, brez rešitve, ki spodrsavajoče speljuje ven in ven, poskuša znova in znova. Zdi se, da javorovi drevoredi in jasa, čez katero nesejo posteljo, ki jo spremljata dva oklepna viteza, daje vtis nečesa neskončnega in nečesa brez robov; v tem smislu se video, ki ga presvetljujejo večinoma propagandna sporočila, iskanje partnerskih odnosov in povečevanje organov, to je ciljna tarča večine spamov, ali pa hitri zasluki, ukvarja s pokrajino brez robov, s pomnožitvijo; urejena, zasajena, kultivirana krajina tako postane bolj zagatna kot narava sama, pravi micelij oziroma rizom kot neskončna povezljivost – kolikor razumem shizoanalitika Deleuza in Guattarija – tako v videu ni več podgobje, temveč je ujetost med dve ogledali, ki v nedogled in brez možnosti izčrpanja končnega horizonta množita podobe. In kažeta, da je vseeno, kje smo, ker ni izhoda. V tem videu najde uprizoritev analogijo za brezizhodnost obeh parov.
Ta analogija je komentar na brezplodnost dogajanja med obema paroma; prva ne bosta prišla iz rudnika, čeprav tudi smrt ne bo prišla v (časovnem) okviru igre, druga se kljub začeti predigri in obilici komplimentov ne bosta spravila en na drugega. V središču prizorišča je v tej krstni uprizoritvi postelja, na kateri in okoli katere se prerivata On 2 in Ona 2, banalno podobna Elvisu in Marilynki, predvsem kostumsko – premišljena poteza Ane Matijević – s tem pa tudi že obsojena na plagiatorstvo, neavtentičnost, na imitacijo zvezdništva in vzorcev. Njuna oblačila kažejo njuno konfekcijsko, nepristno naravo, in s prisrčno okornostjo in rahlo zadrego ju odigrata Ana Facchini in Radoš Bolčina; ona dobrodušna in skoraj materinska, s pivom v cekarju in sploh vsem potrebnim za nemogoče situacije in motivacijo možakov, kot da bi vedela, kot da ne bi vedela, on nesproščeno in duhovito nespreten, celo skoraj dezerotiziran, z zanj značilnim falzetom in melodijo, ki jo prepoznavamo kot obliko nepristnosti, kot kliše; kot sta ready mades njuna kostuma, se tudi za igro zdi, da je pobrana iz kakšnih drugih predstav, da je že videna, vendar ravno tokrat poudarja nepristno naravo njunega odnosa. Drugi par, Ona 1 in On 1, sta skrita v viteških oklepih, z baterijsko svetilko si utirata pot po rudniških jaških, iščeta bolj prevetrene dele, ki bi izdajali izhod, dokler ne stopita iz oklepov in sta v neki drugi dimenziji tega istega prostor-časa; navzoča kot duhova, kot bitji druge frekvence in zato nezaznavna s čuti, vendar ne čisto in povsem brez vpliva na dogajanje drugega para. Režija jih prenikavo posadi okoli postelje in celo v naročja, vendar brez drastičnih intervencij v združitvene poskuse prvega para; tudi onadva nista v vsevedni poziciji, nista kot dobre vile, včasih imamo celo občutek, da je zvok prihoda njunih morebitnih rešiteljev ravno šum, ki v neki čudni medsebojni povezanosti prihaja od drugega para. Arna Hadžialjević in Miha Nemec odigrata rudniški par z veliko mero skoreografiranih gibov, tudi z začudenjem in strahom, ki se kaže z igro oči pred izluščenjem iz oklepa, pa z neko stilizirano gibčnostjo, ki jo njuni progasti kostumi samo še poudarjajo. S tem je tudi njuna ujetost v zagatno situacijo in morebitna smrt(nost) zrelativizirana, bolj stvar nastopa in cirkusantstva kot zares preživetja, oder pa rudnik že kar sam po sebi.
In kako jo v tej predstavi odnesejo spami; dobro, še najbolje od vseh, edini zares dobro, projicirani na stene odrskega oboda in na horizont, v jatah in posamično se prerivajo za našo pozornost in nekateri od njih dosežejo celo uglasbljenje; glasba Saše Kalana in Davorja Hercega jih nekaj zveže v prijetne pesmice, ki jih potem v revialnem stilu odpoje drugi par, pač skladno z njuno zabavnjaško, estradno naravo. Če smo včasih mislili, da nas bodo preživeli virusi in da nas koki izkoriščajo za potovanja v vesolje, zdaj vidimo, da omogočamo samo bohotenje šumov in motenj, med katerimi bodo z naravno selekcijo nekateri preživeli vse ostalo.
Matej Bogataj

/…/ Ekipa ustvarjalcev je na mali oder SNG Nova Gorica postavila svojevrstno in izjemno duhovito predstavo, ki gledalca slabo uro drži na smeh. Po premisleku pa, kot je dejal režiser Ivanc, tudi za vrat.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 2. marca 2012


/…/ Na komorno prizorišče je umetelno odrsko »partituro«, v kateri vzporedno na dveh različnih krajih in v dveh različnih časovnih izsekih potekata malce realistična pa malce ludistična in absurdna dialoga med dvema paroma (z dodatno sporočilno nesnago ju redči šum virtualnega smetja spamov z medmrežja), ob sodelovanju dramaturginje Martine Mrhar in lektorja Srečka Fišer ja postavil režiser Jaka Ivane. Prepletanje fragmentarnih okruškov zgodb mlajšega para (Ona in On 1), ki se med iskanjem adrenalinskih pustolovščin po naključju znajde v klavstrofobičnem rudniškem jašku, ter srednjeletnega nekdanjega zakonskega para (Ona in On 2), ki skuša v zavetju najete hotelske sobe izpod pepela izbrskati košček žerjavice nekdanje ljubezni ter ponovno doživeti vročico telesnega stika, so na novogoriški komorni oder postavili v vizualno precej zasičen in kaotičen kontekst projiciranega virtualnega dogajanja, sestavljenega iz videoposnetkov dokaj burleskno in absurdno stiliziranega gibanja obeh parov v naravi oziroma pred slikovitim brezovim gozdom (spominjajo na čase črno-belega nemega filma) ter iz diskretnih projekcij napisov do lebdečega črkovja razkrajajočih se spamov /…/. V uprizoritvi, ki s celoto in podrobnostmi na blago humoren, dramaturško umetelen in težko »berljiv« način govori o posameznikovi osamljenosti, notranji negotovosti in nesposobnosti navezave polnokrvnejšega stika z drugim, pri čemer mučne »gluhe loze« posameznikovega okolja ne interpretira zgolj v okolju horizontalne spletne informacijske zasičenosti in nepreglednosti, ampak s srednjeveškimi oklepi tudi v sosledju zgodovinske vertikale, je kvartet protagonistov korektno opravil med seboj neizenačene naloge. V središču dogajanja sta vseskozi bila nekdanja zakonca Ona 2 in On 2, Ana Facchini in Radoš Bolčina, kot burleskno razigran ter v lastno lupino nemoči vklenjen par oboževalcev starosvetnih pop ikon (Elvisa in Marilyn). V obeh dramsko in odrsko zapostavljenih ter zaradi tega bolj skrivnostnih vlogah mlajšega para Ona 1 in On 1 sta uprizoritveno celoto disciplinirano sooblikovala Arna Hadžialjević in Miha Nemec.
Slavko Pezdir, Delo, 3. marca 2012

/…/ Zgodba je na videz preprosta: nastopata dva para (moški – ženska), torej štirje igralci. Prvi par sta moški (Miha Nemec) in ženska (Arna Hadžialjević), ki sta se izgubila v rudniku in iščeta izhod; drugi par pa sta ločenca (Radoš Bolčina in Ana Facchini), ki v hotelski sobi iščeta iskrico nekdanje ljubezenske sle. O prvem paru ne vemo natančno, v kakšnem razmerju sta, o drugem pa izvemo, da sta se nekoč ljubila, vendar je ta ljubezen temeljila bolj na telesnem stiku. Še celo sedaj, ko sta ločena (in vsak od njiju ponovno poročen), premišljujeta, če je še kaj upanja zanju, in hočeta na vsak način to dokazati s spolnim odnosom. Psihoanalitiki bi ju imenovali »nemogoči par«, torej par novih generacij, ki je izgubil iluzije in je poln neizpolnjenih pričakovanj, ko moški ni več (stabilen) moški in ko je romantika (»Ustvarjena sva drug za drugega«, mit o nesmrtni ljubezni) le še puhla krilatica v reklamah. Sanjajo sicer o dolgotrajni ljubezenski zvezi, a nezmožnost, da bi jo dosegli, stopnjuje iskanje novih poti. S tega vidika je inventivna ideja režiserja Jake Ivanca, da je drugi par zamaskiral v Elvisa in Marilyn ter s tem še poudaril, da so fantazme ena najbolj bistvenih sestavin erotike. /…/ Radoš Bolčina je duhovito upodobil »nestabilnega« moškega, Ana Facchini pa je moč sodobne ženske že tako fizično poosebila in še veliko več: upodobila je tisto žensko, ki nas spomni na zgodbo, ko je Zeus vprašal modreca Teiresiasa, kdo je deležen največjega užitka. Odgovoril mu je, da je ženska deležna desetkrat več užitka kot moški. To je lik, pred katerim jo šibak moški ucvre. In mogoče edina, ki ve, da je (po Lacanu) ljubezen edina, ki dopušča užitku, da sestopi k želji. Poseben fenomen predstave so spemi oziroma slamnata pošta, ki pomenijo vdor praznih besed in retuširanih podob, želja, fantazem, reklam, tistega, česar nismo želeli. Reklam, ki so perverzni superego in nam velevajo, naj uživamo, uživamo sedaj, čim več in čim dlje, in dokazujejo, da je naša želja res želja drugega. /…/
Klavdija Figelj, Primorske novice, 5. marca 2012

/…/ Eden od razlogov za aktualno postavitev 24 ur je tudi v letnici rojstva (avtorica in režiser pripadata letniku 1975), še bolj pa v razpiranju možnosti za avtorsko branje, ki bi v besedilu ujelo novo plast. V zasnovi Jake Ivanca prvi par akterjev vstopa in izstopa iz srednjeveškega viteškega oklepa, iz katerega beckettovsko gledajo le oči, prepadeno premražene pri Arni Hadžialjević in bolj streznjene pri Mihi Nemcu, izgubila sta se, za drugi par sta nevidna, to pa jima ne nadene vzroka ali namena, tudi sama se zdita invazivni spam, ki speljuje proč od bistva. Več možnosti za razvitje vlog ima par, zleknjen v tesno posteljo v središču odra, ki komunicira o vsem mogočem, tudi nebistvenem, o varanju, o definiciji zvestobe, vmesne prostore zapolni komika in tako naprej – računalniški spam, projiciran na ozadje odra, se tako razširi na spam vsakdanje komunikacije, ki poskuša v času 24 ur obnoviti svoj škripajoči odnos. Radoš Bolčina s pričesko potencialnega Elvisa navdušuje v izrazih in zvokih, Ana Facchini je kot bujna kopija Marilyn krotka konzumentka ljubezni – tudi ta koncept ljubezni je osamosvojen od nakazanega v tekstu. To zajame inačico ljubezenskega odnosa in »kulture bivanja« v dobi informacijske tehnologije in neutrudnega medijskega žlobudranja, nenehno začenjanje znova, ki v pogojih zasičenosti zmeraj znova spodleti (filmski posnetek uvaja dodatno plast apokaliptične stvarnosti v objemu drevoreda topolov). Nobena naplavina salonskih stoletij ne pomaga človeški komunikaciji. To Ivanc na koncu koncev zreducira na vprašanje, ali bo par v postelji spal skupaj in ali bo ukleščeni prvi par kdaj našel svoj smisel. /…/
Primož Jesenko, Dnevnik, 6. marca 2012

/…/ Režiser Jaka Ivanc se je sicer maksimalno potrudil in besedilo spravil v produkcijsko in izvedbeno spodobno predstavo, ki ironizira nekatere zamejenosti sodobnih odnosov med spoloma. Vse skupaj je poskušal nekoliko bolj osmisliti, zato je na primer nekajkrat prepletel obe zgodbi, poudarjeno karikiral skoraj burleskno prizadevanje dveh srednjeletnikov, da se »dasta dol« (kar poudarja izbor kostumov – Ana Matijević –, ki iz njega naredi Elvisa, iz nje pa Marilyn) in poskrbel za izrazito vizualno podobo (projekcija filmov in spamov v ozadju), ki pa je bila v nekaterih elementih tudi pretirana (viteška oklepa v ospredju, kamor se zateka prvi par) oziroma premalo razumljiva. Poleg tega je z osredotočenjem predvsem na neuspešne posteljne zaplete drugega para nekatere spame učinkovito uprizoril kot songe (avtorja glasbe Saša Kalan in Davor Herceg), ki v osladni izvedbi duhovito apostrofirajo neizmerno srečo, ki jo praviloma prinesejo pravo shujševalno sredstvo, denar in povečanje penisa. /…/
Vesna Jurca Tadel, Pogledi, št. 6, 28. marca 2012

/…/ Predstava, katere kaotičnost na prizorišču draži naše čute – z duhovitimi intermezzi jih sicer tudi sprošča – odslikava (po zgledu nedosegljivih mojstrov gledališča absurda Ionesca in Becketta!) naš današnji zmedeni svet, v katerem nas obsipava kup bežnih in nebistvenih informacij, muči nezmožnost odprtega pogovora, naša osamljenost pa se v tej »gluhi lozi« usodno stopnjuje, da brezciljno tavamo s svojimi bremeni ...
Iva Koršič, Novi glas, 30. marca 2012



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 01. 03. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. PREMIERA. Za Abonma premiera in Izven. RAZPRODANO!
  • 02. 03. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. PREMIERA. Za vabljene. RAZPRODANO!
  • 08. 03. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma četrtek 1, konto in Izven. RAZPRODANO!
  • 16. 03. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma petek 1, konto in Izven. RAZPRODANO!
  • 21. 03. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sreda 1, konto in Izven.
  • 28. 03. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sreda 2, Konto in Izven. ODPADE zaradi bolezni v ansamblu!
  • odpovedano
  • 07. 04. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sobota 1, konto in Izven.
  • 11. 04. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sreda 2, konto in Izven. Nadomestna predstava.
  • 12. 04. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma četrtek 2, konto in Izven.
  • 20. 04. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma petek 2, konto in Izven.
  • 21. 04. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sobota 2, konto in Izven.
  • 04. 05. 2012 ob 20.00. Prešernovo gledališče Kranj
  • 19. 05. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sobota A, konto in Izven. Zadnja ponovitev v sezoni.