Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Matei Vişniec

Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu

L’histoire des ours Panda racontée par un saxophoniste qui a une petite-amie a Francfort

Lirična komedija. Prva slovenska uprizoritev.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.

premiera

17. december 2014, SNG Nova Gorica, mali oder
Druga premiera 18. december 2014, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

V nekem stanovanju v neki postelji srečamo dva mlada človeka. Ne poznata se. On se niti ne spomni, kako sta po prekrokani noči pristala v tej postelji, kaj šele, da bi se spomnil njenega imena. Ona pa se spomni vsega: čigavo je stanovanje, kjer sta, na kateri zabavi sta bila minulo noč, ali sta se ljubila ali ne, da je on recitiral Baudelairovo poezijo in igral saksofon, s čimer jo je očaral. A kar ona pove, se ni nujno tudi res zgodilo. Ker njega vse to zelo zanima, vztraja, da se ona vrne k njemu. Ona obljubi, da se bo vračala, in to devet noči. On obljubi, da jo bo čakal.
Devet noči je za ta dva človeka kot življenje. Skoznje potujeta kot skozi sanje. V zgodbi, ki se zgodi na meji med intimnostjo in samoto, med budnostjo in sanjami, med svetlobo in temo ter med življenjem in smrtjo, odkrijemo, da včasih za pot do samega sebe in popolnosti ne potrebujemo drugega kot steklenico vina, saksofon in pokvarjeno budilko.
Tako rekoč romantična komedija, z elementi surrealizma in liričnosti, vseskozi preizkuša našo domišljijo, pretresa našo logiko in izziva našo zavest. V očarljivih, vendar neposladkanih dialogih Matei Visniec (1956) izpostavlja redek element romantičnega pripovedništva: tišino. Romunski avtor, pesnik, novinar, filozof in sanjač, ki je zaradi cenzure emigriral v Francijo, je napisal čez dvajset odrskih iger, večinoma v francoščini; prevedene so v osemnajst jezikov. Njegove igre uprizarjajo po vsem svetu, je najpogosteje uprizarjani romunski avtor in zadnja leta tudi najpogosteje uprizarjani evropski avtor. Igra Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu je bila prvič uprizorjena na festivalu v Avignonu, potem pa še več kot desetkrat po vsem svetu. Tokratno uprizoritev bo režiral Marko Sosič, režiser in pisatelj ter tudi nekdanji umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in novogoriškega gledališča.

 

Gledališki list

v medijih

V Vişniecevi igri, ki jo je iz francoščine prevedla Ana Barič Moder, se On in Ona znajdeta v postelji. On se ne spomni, kako se je to zgodilo, morda zaradi praznih steklenic pod posteljo in še več v kuhinji, Ona mu pri razrešitvi prav nič ne pomaga. Skrivnostna je, brez ključev prihaja v zaklenjeno stanovanje vseh devet dni, za kolikor se zmenita odložiti konec, na obiske, prinaša čudne, nevidne ptice, ki se razmnožujejo, On medtem ne zapušča stanovanja. Vidimo, da gre za fantazmagorijo; saksofonist je slej ko prej negiben in neslišen, njegove novopridobljene darove, da sliši vse dogajanje v hiši, je mogoče pojasniti samo z močno senzibilizirano zaznavo, ki ni več čisto od tega sveta. Zgodba o pandi ... je tako fantastična melodrama, zgodba o veselem postavljanju in prividu sreče, ki naj prekrije tesnobnost ob prehodu. Režija Marka Sosiča ob dramaturški podpori Tereze Gregorič gradi predvsem na intimni atmosferi, na malo skrivnostnem, na videz samoumevnem, malo zmaknjenem fantastičnem srečevanju. Njega, ki je čisto vzhičen, in Nje, ki je sicer nasmejana, vendar zaradi pridiha onstranskosti Drugosti tudi nekako grozljiva; recimo z zapovedmi, da ne gre preveč ali pregloboko proučevati novonastalega stanja, kot bi se z razstavljanjem igrača pokvarila. Privoliti mora v čudež, da sta oba drug ob drugem, kadar Ona ne gre po svojih skrivnostnih opravkih - ima morda zraven druge kandidate za prehod? Uprizoritev gradi na tej dvoumnosti, na sproščeni bližini in skrivnostni potujeni tujosti, na drobnih ritualih, ki si jih par hitro prisvoji, pa seveda na vseh čudaštvih, ki nas sproti opozarjajo na zagate, ko bi poskušali svet z odra brezrezervno prenašati na izkušnje z našim. Umeščenost med tukaj in onstran podčrtata tudi kostumograflja Neli Štrukelj, ki z drobnimi potezami odstopa od mimetičnosti. Ona nosi mestoma živalske atribute, kožuh, perje, poudarja svojo anima-ličnost, in scenografija Petra Furlana je slej ko prej veristična, dokler se ne razpre v ozadje, dokler se prostor ne potegne nekam proti slabi neskončnosti. Marjuta Slamič in Gorazd Jakomini od prvega trenutka, ko se pokažeta izpod odeje in je On čisto vzhičen in malo rudi zbegan, vzdržita intenzivnost odnosa. On seveda nekoliko bolj zbegan, saj je Ona vodja igre, mojster ceremonije, pozna pravila in kot da tega ne počne prvič, zato njena premoč. On je tudi bolj zagnan in pristno pri stvari, z željo po bližini, ki je Ona seveda ne more povsem dati. Slamičeva je čudno ožarjena in nasmejana, po skoraj obstretu vidimo, da ni čisto iz tega sveta in zato tudi užaljenosti in drobna izsiljevanja lahkotno preigra in odigra, za Njenim sijočim in s stalno prijaznostjo skoraj raz-osebljenim, z nasmehom zamaskiranim obrazom čutimo empatijo, strasti pa - seveda - ne. Zgodba o pandi ... je tako čisto prisrčna uprizoritev, ki svojo na videz gladko in melodramatsko osnovo problematizira in prekrije z nadrealnim in skrivnostnim poprhom.
Matej Bogataj, Delo, 28. januarja 2015

Uprizoritev je sledeč prevodu Ane Barič Moder režiral Marko Sosič. Pod dramaturško delo se podpisuje Tereza Gregorič, scenografijo je ustvaril Peter Furlan, kostumografijo Neli Štrukelj, avtor glasbe pa je Stefano Schiraldi. V nekem stanovanju v neki postelji srečamo dva mlada človeka. Ne poznata se. On (Gorazd Jakomini) se niti ne spomni, kako sta po prekrokani noči pristala v tej postelji, kaj šele, da bi se spomnil njenega imena. Ona (Marjuta Slamič) pa se spomni vsega: čigavo je stanovanje, kjer sta, na kateri zabavi sta bila minulo noč, ali sta se ljubila ali ne, da je on recitiral Baudelairovo poezijo in igral saksofon, s čimer jo je očaral. A kar ona pove, se ni nujno tudi res zgodilo. Ker njega vse to zelo zanima, vztraja, da se ona vrne k njemu. Ona obljubi, da se bo vračala, in to devet noči. On obljubi, da jo bo čakal. Devet noči je za ta dva človeka kot življenje. Skoznje potujeta kot skozi sanje. V zgodbi, ki se zgodi na meji med intimnostjo in samoto, med budnostjo in sanjami, med svetlobo in temo ter med življenjem in smrtjo, odkrijemo, da včasih za pot do samega sebe in popolnosti ne potrebujemo drugega kot steklenico vina, saksofon in pokvarjeno budilko. Tako rekoč romantična komedija, z elementi nadrealizma in liričnosti, vseskozi preizkuša našo domišljijo, pretresa našo logiko in izziva našo zavest. V očarljivih, vendar neposladkanih dialogih Matei Visniec izpostavlja redek element romantičnega pripovedništva: tišino.
N.R., Dnevnik,  28. decembra 2014

Med sanjami in večnostjo ... V decembrsko bleščeči Novi Gorici, polni svetlikajočih se prijaznih lučk, ki so praznično krasile tudi preddverje gledališkega hrama, se je v mali dvorani Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, ki s svojo prostorsko zamejenostjo nudi gledalcu možnost, da se bolj poglobljeno zazre v odrsko dogajanje, zablestel kristalno čist odrski biser.  17. in 18. decembra 2014 sta bili namreč na malem odru premieri in hkrati prvi slovenski uprizoritvi lirične komedije Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu (Uhistorie des ours Panda racontee par un saxophoniste qui a unepetite amie a Francfort) , ki jo je 1. 1998 kot rahlo tančico iz sanjskih podob, tišine in nadrealističnih nitk stkal Matei Visniec (1956), romunski dramatik, pesnik, časnikar in filozof, v slovenski jezik pa tankočutno prestavila Ana Barič Moder - igra je sicer prevedena v 18 jezikov. S prav tako rahločutno režijsko roko jo je v poetično uprizoritev pronicljivo, s spoštljivo pozornostjo do avtorja prelil Marko Sosič, ki se je po več kot dveh desetletjih vrnil v SNG Nova Gorica, v katerem je bil nekaj let umetniški vodja, ko se je še imenovalo Primorsko dramsko gledališče in je domovalo v Solkanu. Kot piše v gledališkem listu, je Visniec diplomiral iz filozofije na univerzi v Bukarešti. Umetnost je zanj zmeraj bila "prostor svobodnega izražanja" in pri srcu so mu vse literarne zvrsti, še posebno nadrealizem, dadaizem, absurdno gledališče, znanstvena fantastika in še kaj, odklanja pa socialistični realizem. To pa seveda zaradi režima, ki je vladal v njegovi domovini, in režimske politike, ki je postavljala strogo cenzuro umetniškim ustvarjalcem. Tudi njegovim delom seveda, ki so bila prepojena s kritičnim razmišljanjem o totalitarističnem sistemu, v katerem je svoboda preganjana pastorka in so režimski pritiski na dnevnem redu. Ko je ob koncu 80. let prejel štipendijo za študij v Franciji, je tam zaprosil za politično zatočišče, ostal na Francoskem ter začel pisati v francoščini. Po padcu berlinskega zidu so njegove igre lahko končno svobodno uprizarjali tudi na romunskih odrih. L. 1996 mu je Nacionalno gledališče v Timisoari priredilo festival, na katerem so predstavili njegova dela. Sedaj pa je eden izmed najbolj igranih avtorjev v Evropi. Njegova poetična komedija s pridihom onstranstva, ki je doživela slovenski krst, pa ne uperja kritičnih puščic v družbeno tarčo, ampak je vsa uprta v zgodbo umetnika in v njegovo ljubezen, v človeka in njegovo življenje. V njej sta namreč protagonista glasbenik-saksofonist in skrivnostna ženska (njegova ljubica, usoda, 'božja dekla'?), ki jo leta odkrije ob sebi, ko se zjutraj zbudi, potem ko je noč "prekrokal". Režiser Sosič je že od prvega prizora ustvaril posebno čarobno ozračje, čeprav bi se gledalcu zmotno zazdel začetek morda "realistično" vsakdanji. A že prve replike med protagonistoma nas popeljejo v neko čudno stanje, v drugačen, notranji svet, poln vprašanj o resničnosti in neresničnosti, ki ne najdejo odgovorov. Protagonist se prebudi v postelji z žensko ob sebi, a prav ničesar se ne spomni, kar je bilo prejšnjo noč, ona pa ve vse, kje sta bila, kaj sta počela, kako ji je on recitiral Baudelairove stihe in ji igral saksofon... Odslej on želi le, da bi jo bolje spoznal in da bi se še vrnila. Ona mu obljubi, da ga bo obiskovala devet noči. In tako stori, do poslednjega srečanja ... Zunanji svet je daleč stran od njiju, le občasno ga zaslutimo zaradi glasov po telefonski tajnici. Polagoma se gledalčeva zavest prepušča očarljivemu razpredanju pogovora med njima in se utaplja v tem njunem svetu, kjer je pomembna le ljubezen, ki ostaja skrivnost, kot je skrivnostno sicer vse naše življenje do zadnjega diha in še onkraj. Vse dogajanje, ki ga obkroža sicer realistična scena (Peter Furlan), lebdi med sanjami, svetlobo in temo, pa tudi samoto s kančkom grenčine; v njem se mešajo lirični in nadrealistični trenutki, vse je nekam s krivnostno romantično in večkrat nelogično, do zadnjega trka s trdo resničnostjo Njega in njo, ki se ob kozarčku črnine in pokvarjeni budilki podajata v svoje zavestne in nezavestne globine, ki jim je težko priti do dna, sta subtilno izrisala Gorazd Jakomini, ki je tokrat pri ustvarjanju svojega lika pokazal nesluten, zrel igralski izraz, kakršnega nismo poznali, in Marjuta Slamič (oblečena v elegantne kostume Neli Štrukelj in nosi prav taka fina pokrivala; oblikovalka leteli je Ana Lazovski), ki je neznano žensko odela s tisočerimi niansami v posebno enigmatično skrivnosten žar; ta je sijal iz njenih toplih pogledov in obžarjal vso uprizoritev. Slamičeva vsakič bolj preseneča s svojimi dovršenimi in doživetimi "spojitvami" z dramskimi liki. Igralca sta, skratka, ustvarila nepozabno dramsko dvojico, odeto v romantični nadih. To posrečeno poetično predstavo, ki jo je glasbeno opremil Stefano Schiraldi, si je treba ogledati in se prepustiti njenemu pretanjenemu liričnemu toku, kot ga je očarljivo začrtal režiser Sosič, ki je spet potrdil, da so mu take teme raziskovanja svetlejših in temnejših meandrov duše, med "zemljo in nebom", resničnostjo in domišljijo, zelo blizu.
Iva Koršič, Novi glas, 22. januarja 2015

 

Devet noči, devet življenj "Koliko noči pa bi rabil, da bi me spoznal? Je dovolj ena noč? Ne, dve ... tri... devet! Je devet noči dovolj, da se on in ona spoznata in ali je po devetih nočeh ljubezni sploh možna vrnitev na točko nič, točko pred spoznanjem? O tem govori Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu. Na mali oder novogoriškega SNG jo je postavil Marko Sosič. Nadrealistična zgodba, ki jo je napisal sodobni romunski dramatik Matei Visniec, je lepa intimna freska sodobnega sveta, ki ne daje veliko priložnosti za dostojanstveno dvojino. Največkrat je, ta dvojina, omejena na svet znotraj štirih sten, posluša zvoke iz drugih stanovanj, si pripravi večerjo z vinom, se najbrž ljubi, ostali čas pa je v zunanjem svetu in skrbi za preživetje. Izhodišče drame je zelo preprosto: ko se moški (Gorazd Jakomini) nekega jutra zbudi, ob njem leži neznana ženska (Marjuta Slamič). Tako pač vstopamo v odnose; naenkrat se pojavimo. A vse, kar je od tega preprostega izhodišča naprej, je odprto, večplastno, lahko zgolj simbolno ali metaforično. V tej nadrealistični zgodbi ni nič gotovega (razen ljubezni in smrti). Torej, on in ona se, na njegovo željo, dogovorita, da bosta skupaj preživela devet noči. "To bo mogoče celih devet življenj," pravi ona in doda: "A te nič ne moti, da veš, da boš vse izgubil?" V njun odnos, ki je sprva zabaven in lahkoten, začne vdirati nerealno, nadrealno, v četrti noči mu ona prinese kletko z nevidno ptico. Nekaj prinese v njegov prostor, kar ga zaposluje, obremenjuje, kar mu jemlje in čemur slepo verjameta. V šesti noči mu ona govori s telefonske tajnice kot vseprisotna, kot bi ga opazovala. Prisotnost odsotnosti se samo še poglablja, se prelije v fazo "tišine, ki te boža". Realno in zaznavno prehajata v nerealno, nadrealno in nezaznavno. Ob koncu sedme noči se njuni telesi držita samo še za senci. Sledijo sanje o poroki, ki v romunskem ljudskem pripovedništvu, kot pravi avtor, napovedujejo smrt. Predstava se začne z vprašanjem: Kdo si? Saksofonist ga zastavi njej, ki se je znašla v njegovi postelji. Ko odhajamo iz gledališča, si to vprašanje zastavljamo gledalci. Kdo je bila ona? "Ta ženska se nikdar ne razkrije: je smrt, usoda, ljubezen? Sam na tovrstna vprašanja nimam odgovorov, zato drugim (režiserjem, igralcem, publiki) prepuščam, da to poetično in v nekem smislu filozofsko zgodbo interpretirajo, kakor želijo,' 'pove avtor besedila. Ta miniaturen tekst (na 34 straneh) je v odrsko dogajanje prav mehko in nežno prelil režiser Marko Sosič. Marjuta Slamič, ki je odnos močno držala v svojih rokah in Gorazd Jakomini, ki se je kot občudjiv umetnik, glasbenik, odličen saksofonist prepustil njenim čarom, sta vlogi odigrala odlično. Ona je imela načrt, on gaje sprejemal. Brez ljubljenja in telesnih strasti na odru, brez velikih besed o ljubezni in smrti, kot jih je še pisal Thomas Mann v Čarobni gori, a prav zato je bila ta odsotnost vedno prisotna v mislih gledalca. Deveta noč tako ostaja odprta, si pa lahko na tem mestu sposodimo Mannove besede "zakaj pamet je samo krepost, smrt pa svoboda, lahkomišljenost, brezličnosl in strast." Visniecev tekst pogosto uprizarjajo na svetovnih odrih; igrali so jo v Romuniji, Moldaviji, Ukrajini, Bolgariji, v Veliki Britaniji, Italiji, Nemčiji, Španiji, ZDA, Braziliji, na Japonskem, v Iranu, Kanadi. V moldavski in kanadski inačici, katerih odlomke lahko vidimo na svetovnem spletu, je, zanimivo, bolj izpostavljena ljubezenska sla in telesnost, več tiste ljubezni je, ki nas prepriča, da je zaradi nje vredno prestopiti. Bolj kakor čutno plat srečanja z njo, je Sosič izpostavil njeno prisotnost, njeno golo bivanje ob njem, v njegovem prostoru, v njegovi zavesti. Ljubezen kot biti-tu-z-nekom.
Klavdija Figelj, Primorske novice, 29. decembra 2014



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 17. 12. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera. Za Vabljene.
  • 18. 12. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera. Za abonma Premiera.
  • 19. 12. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Petek 1, Konto in Izven.
  • 08. 01. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Četrtek 1, Konto in Izven.
  • 10. 01. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sobota 1, Konto in Izven.
  • 15. 01. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Četrtek 2, Konto in Izven.
  • 24. 01. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sobota 2, Konto in Izven.
  • 30. 01. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Petek 2, Konto in Izven.
  • 11. 02. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sreda1, Konto in Izven.
  • 04. 03. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Mali oder, Konto in Izven.