Don Juan

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

trajanje Predstava traja 2 uri in 10 minut in ima odmor.

premiera

11. oktober 2017, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

Tragikomedija o Don Juanu je krstno uprizoritev doživela leta 1665 v gledališču Palais-Royal. V njej je Molière prikazal neustavljivega zapeljivca, lažnivca, prevaranta in morilca, ki ne pozna občutka krivde; zanj ne obstajata ne greh ne pokora, ravna natanko tako, kot mu narekuje njegova sebičnost, in se ne ozira na domnevno voljo nebes. Njegovemu neustavljivemu šarmu je podlegla tudi donja Elvira: s silo svoje strasti jo je iztrgal iz samostana in se poročil z njo. A ker njegovo poželenje po vsaki zmagi kmalu usahne, se po poroki že ozira za drugimi. Elvirina brata zasledujeta zapeljivca, ki je onečastil zakon in osramotil donjo Elviro; zadoščenje za razvratno življenje pa terjajo tudi sama nebesa.

Uprizoritev se sprašuje o posameznikovi svobodi v sodobnem svetu ter o mejah te svobode v okvirih družbene morale. Ti okviri naj bi bili prostor, znotraj katerega je mogoče živeti človeka vredno življenje. Don Juan jih ne pozna: je utelešenje človekove divjosti, egoizma, narcisizma, zvestobe zgolj samemu sebi, vsega tistega, kar si civilizirana družba prizadeva zatreti ali vsaj obvladati. Ravna, kot da nad njim ni ničesar, in morda je ravno zaradi tega tako privlačen. Don Juan gotovo ni človek, po katerem bi se družba lahko zgledovala, če se noče ujeti v lastno zanko. Vendar čas, v katerem živimo, neusmiljeno producira nove in nove Don Juane. Kako ohraniti človeka in njegovo osebno integriteto, ko se svet v imenu svobode vedno bolj nagiba k Don Juanovim vrednotam? O tem se, prvič na našem odru, sprašuje mladi režiser Daniel Day Škufca.

Gledališki list

v medijih

Marij Čuk, Primorski dnevnik, 15. 10. 2017

Andraž Gombač, Primorske novice, 25. 10. 2017

Iva Koršič, Novi Glas, 3. 11. 2017

Zala Zbičajnik

06.09.2018

Don Juan

Gledališka predstava je zvrstno tragikomedija in traja dve uri in deset minut. V glavnih vlogah nastopajo Matija Rupel (Don Juan), Žiga Saksida (Sganarelle), Radoš Bolčina (Komturjev kip, Francisco), Liza Marija Grašič (gospa Dimanche) in Arna Hadžialjević (Elvira, Maturina, članica zbora). Predstava je bila premierno uprizorjena 11. oktobra 2017 v režiji mladega Daniela Daya Škufce.
Tragikomedija Don Juan je svojo krstno uprizoritev doživela v 17. stoletju v sami palači Palais-Royal v Parizu. Zgodba govori o neustavljivem zapeljivcu Don Juanu, ki se mu nihče ne more upreti ali mu oporekati. Občutka krivde ne pozna, poleg strastnega uživača pa je tudi hladnokrvni morilec, dandy, ki živi le za telesne užitke, samovšečnež s previsokim egom in patološki lažnivec. Po poroki z donjo Elviro se zanjo ne zmeni več in ker je žrtvovala pobeg iz samostana zaradi ljubezni, jo to zelo potre. Njeno čast branijo bratje, ki Don Juanu sežejo po življenju, ta pa jih z zvijačo ukane. Kljub vsem uspešnim prevaram Don Juan dobi, kar si zasluži. Zaradi svoje brezbrižnosti in posmehljivosti utone v lastni banji.
Don Juan je utelešenje človeškega egoizma, nespoštovanja do sočloveka, narcisizma in neobrzdanosti. Vsem prevaram navkljub živi luksuzno življenje in se ne zmeni za opazke svojega očeta, žene ali sluge. Gledalec se ob predstavi sprašuje o morali in o tem, kakšne posledice prinese pomanjkanje le-te. K prepričljivosti zgodbe pripomorejo skrbno izbrane barve kostumov, ki slikajo karakterje oseb: Don Juan je od glave do peta oblečen v zlato, Komtur pa vzbuja srh in mračnost s svojo kamnito sivino in modrino. Za kostume in sceno sta poskrbela Andrej Vrhovnik in Urša Vidic. Na mali oder v goriškem gledališču sta prinesla raznolik, očem še ne videni ambient, ki se je menjal in bil kljub potrebam po raznoliki situacijski sceni uporaben in prepričljiv. Treba je omeniti kamnito skrinjo v scenografiji, ki služi kot kopalna kad, grob, miza za gostijo in plesišče. Četudi skrinja predstavlja poenostavitev v scenografiji, je to pravzaprav simbolna uporaba scenografskega elementa. S kančkom ironije Don Juan iz iste skrinje jé, se v njej kopa in na koncu tudi umre. Ob vsem ne smemo pozabiti tudi na mojstra luči in zvoka, Tino Prpar in Majina Maraža, ki sta v predstavo vnesla vse potrebne sestavine in z njimi gledalca popeljala stran od vsakdanjega razmišljanja, da se je predstavi povsem posvetil.
Ker se scena v predstavi z vsako zastranitvijo menja, si morajo tudi igralci nadeti drugačno osebnost, saj igrajo tudi po več vlog. To jim dobro uspe, čeprav se zgodi, da v prvih trenutkih nismo čisto prepričani, kateri lik igrajo. Igralci gledalca do konca predstave pustijo v precepu, kako se bo zgodba končala in kaj se bo zgodilo s protagonistom: se bo spremenil ali bo propadel? Kot pravi gledališki mojstri nam igralci s svojo mimiko, govorjenim glasom in zborovskim petjem vlivajo srh, nas puščajo v pričakovanju, obenem pa pričarajo pravo mračno vzdušje. Različna čustvena stanja odigrajo prepričljivo. Ker je uprizoritev tragikomedija, bi sicer pričakovali kaj komedije, vendar jo očitno zamenja ironija, satira, morda celo burka. Posebej bi pohvalila Žigo Saksida, ki je prepričljivo vodil edini del, ki vsaj spominja na komedijo. Gledalec se zabava le ob monologih Sganarella, publiki zanimivo pa Žiga odigra tudi svoje monologe, ko razmišlja o pomenu življenja, daje nasvete, se kuja nad Don Juanom in z gledalci sodeluje. Pohvale gredo tudi trenutku Don Juana s svojim očetom, ko ga ta prepriča, da se je spremenil. V tem trenutku tudi gledalci pričakujejo spreobrnitev glavnega lika, a ta v njih vzbudi razočaranje.
Igralci med sabo dobro sodelujejo. Ko je igra katerega od igralcev neprepričljiva, slednjega nadomesti drug igralec, trenutek v igri se nato spet poveže z rdečo nitjo. Najbrž je težko igrati več različnih likov v eni predstavi. Nekaterim je prepričljivost poistovetenja z igranim likom uspela bolje, drugim malo manj. Kljub temu igralci izražajo profesionalizem in predstavo izpeljejo na nivoju.
Zmoti me uporaba ljubljanskega narečja, še posebej takrat, ko je predstavljeno kmečko prebivalstvo. Igralci se sicer trudijo govoriti čim bolj zborno slovensko, vendar jim to spodleti v trenutkih, ko je gledalec na to najbolj pozoren. Govor izpade rahlo plastično in ne ustreza kontekstu. Ob tem naj pograjam še cigaretni dim v malem prostoru. Dejstvo je, da imajo učinki cigaretnega dima svoj čar in je marsikateremu gledalcu zaradi drznosti uporabe substanc predstava še bolj všeč. Ker pa je dvorana majhna, je bil cigaretni vonj navzoč v dvorani več kot dve uri predstave in bi morda komu, ki ga ne prenaša, lahko postal moteč.
Celotna predstava, sestavljena iz detajlov, je delovala korektno, zato so si igralci ob koncu zaslužili aplavz.

Prikaži celoten spored za predstavo