Ni tako slabo kot zgleda

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

premiera

22. januar 1998

o delu

Tri Barnesove enodejanke –  Tukaj smo sami petelini, nobenega drugega ni, Še malo, pa niti ne tako malo, zena za začimbo, Ni tako slabo kot zgleda, so bile leta 1989 nagrajene kot najboljša angleška TV igra, potlej pa so jih večkrat uprizorili v različnih britanskih in drugih gledališčih. Skupna tema vseh treh je hendikepiranost. Avtor se je v vseh treh premišljeno izognil lažnemu patosu, ki pravzaprav najbolj žali in ponižuje prizadete ljudi, in je s predstavitvijo njihovih celovitih odnosov, slabosti in vrlin dosegel to, kar nam je v vsakdanjem življenju navadno tako težko, namreč dojemati drugačne kot resnično enakopravne člane družbe. Tipičen barnesovski črni humor, šokantnost in grotesknost se tako iztečejo v optimističen in nadvse človeški zaključek.

v medijih

VELIKA BRAVURA NAMESTO PATOSA
Izjemne igralske interpretacije in šokantna pretanjenost

Tri enodejanke pod skupnim naslovom Ni tako slabo, kot zgleda angleškega dramatika Petra Barnesa, ki jih je minuli teden na domačem odru v režiji Jaše Jamnika premierno uprizoril ansambel Primorskega dramskega gledališča, s šokantno pretanjenostjo raziskujejo hendikepiranost v ožjem pomenu umske ali fizične prizadetosti in nas pri tem soočajo z vsemi temeljnimi vprašanji človekovega bivanja.
Začnimo kar pri temi. Z njo je režiser Jaša Jamnik pričel in tudi končal predstavo Ni tako slabo, kot zgleda. Vendar pa sta bili začetna in končna tema bistveno različni. Med njima smo vsi skupaj, vključno z igralci na odru, prehodili pot. In če je začetna tema bila le gledališko izrazno sredstvo, je bila tema v zadnjem prizoru, ko sta se vanjo z akterji vred potopila prizorišče in avditorij, tudi polnost zaznavanja in spoznanja ter izničenje vsakršne distance med dogajanjem na odru in v dvorani. Skozi vso predstavo, kjer se najprej srečamo s tistim, kar družba označuje kot umsko prizadetost, se nato soočamo z motoričnimi hendikepi in na koncu s slepoto, se sočutje ali usmiljenje do hendikepiranih umika sprejemanju hibe takšne, kakršna je. Zato se tudi strah pred soočenjem s hendikepiranostjo, od katere vsakogar loči morda le korak, more razbliniti z osvobajajočim smehom.
Za uprizoritev besedila, ki se ukvarja s tovrstnimi strahovi posameznika in temeljnimi človekovimi svoboščinami, je režiser odlično izbral igralski ansambel, ki je, tako kot pravi Michael Goldman, potrdil, »da igralec postane predstavnik svobode; in sicer tako tistega, kar svoboda ogroža, kot tistega, kar jo ogroža«. Igralci se v svoje like niso patetično-sočutno potopili, temveč so jih z veliko bravuro prikazovali. To je omogočilo premik gledalčeve perspektive z nadrejenega položaja sočustvovanja k enakovrednemu položaju uvidenja sveta hendikepiranih, v katerem se izrišejo med seboj različni in edinstveni posamezniki, ki poslej niso več 'posebna vrsta'. Igralci so poleg naraščajočega tempa predstave, ki je od počasnega začetnega nihaja dosegel vrh v osrednjem delu in je na koncu vsiljeval razmišljanje, pokazali tudi izredne gibalne in mimične sposobnosti.
Ivo Barišič je lik Douglasa Powella, ki se kljub spastični paralizi hoče naučiti juda, osvetlil s pravo mero samoironije; začetno samozavest slepega ljubimca Paula Berridgea je podčrtal z globokim in avtoritativnim tonom, njegovo poznejšo zbeganost – ko v spalnico pride ljubimkin soprog – pa s kopico drobnih, kaotičnih kretenj in gibov. Janez Starina je z domiselnim študijem giba, prostorskih odnosov med igralci ter kratkih, odrezavih, mimičnih izrazov oživil lik osebnostno razdvojenega Charlesa Herna. Njegov igralski spekter se je pokazal tudi v vlogi slepega Ernesta Seftona, ki ga žena vara. Občutek, da bo spregledal, in sum, da je poleg njegove žene v spalnici še nekdo, je poudaril s crescendom premorov in nenadejanih premikov. Jože Hrovat je pretanjeno oblikoval 'petelinjo' osebnost na začetku v svoj svet zaprtega Geralda Allsopa, ki se ob srečanju s Hernom razpre in se s trikom, da je ponovno postal človek, osvobodi ujetosti v kletko umobolnice. Prav tako je prepričljivo odigral lik spastičnega paralitika Georgea Hillsa. S pravo mero doziranja telesne aktivnosti, skozi katero se je vse bolj odražala psihična zmedenost, ki jo ob vpisu v tečaj juda povzročita Powell in Hills, je lik zenovsko indoktriniranega učitelja juda polno zaobjel Branko Završan (k. g.). Lik slepe Judith Sefton, ki ima v spalnici istočasno moža in ljubimca, pa je Mira Lampe-Vujičić začinila z žensko spogledljivostjo in predvsem iznajdljivostjo.
Ob izjemnih igralskih interpretacijah je Jaša Jamnik predstavo prepletel s situacijsko komiko in poetičnimi trenutki, podkrepljenimi z glasbo Gregorja Strniše, ki je za leitmotiv predelal filmsko glasbo Čarovnika iz Oza, Over The Rainbow, in s tem brez besed gosto ubesedil še eno od poant predstave. Enodejanke je prevedel Srečko Fišer, za dramaturgijo je poskrbela Tea Rogelj, scenografijo in kostumografijo je zasnovala Barbara Matul-Kalamar, luči je oblikoval Samo Oblokar, svetovalec za gib je bil Branko Završan, za borilne veščine pa Rajko Pavšič.
Lea Širok, Primorske novice, 30. 1. 1998.

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Jure Modic, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Stergulc, električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberka Mojca Makarovič. Kostume sta izdelali Nevenka Tomašević (vodja) in Marinka Colja. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec. Scenski slikar Branko Drekonja.

*Izvajalci glasbe: Aleš Strajnar, Žiga Golob, Urban Golob in Gregor Strniša. Skladbo Over the Rainbow je priredil Gregor Strniša.

Prikaži celoten spored za predstavo