Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Šakuntala 117/spominjanje ljubezni

Gostujeta AGRFT in Teater na konfini

Po motivih Kalidasove Šakuntale, delih Camille Claudel in pismih Augusta Rodina

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

o delu

Gledališka predstava šakuntala 117/spominjanje LJUBEZENI združuje dramsko gledališče, fizično gledališče, ples, psihodramsko akcijo, ter sanskrtsko teorijo podajanja umetnosti.

V predstavi nastopajo vsi njeni avtorji. Predstava ima živo glasbo in uporablja tudi zunanje zvoke in svetlobo in pejsaž okolice.

Predstava je nastala, kot magistrski projekt študija za gledališko režijo Mihe Nemca v mesecu septembru 2018. Ustvarila jo je kreativna skupina šestih ustvarjalcev, ki jo sestavljajo: igralec Žan Perko , igralka in avtorica Urška Taufer, plesalka, koreografinja in avtorica Kaja Lorenci, plesalec, koreograf in avtor Gregor Luštek, igralec, avtor in režiser Miha Nemec, ter dramaturg in avtor Nejc Valenti.

Navdihnili so jih Kalidasova mitološka staroindijska drama Šakuntala in zgodba o romantičnem odnosu kiparke Camille Claudel in kiparja Augusta Rodina.Predstava je nastala skozi voden skupinski proces, ki je temeljil na temah ljubezni, zapuščenosti in reaktivaciji življenjske volje.

Zaljubljanje ustvarja iluzije in, ko te iluzije izpuhtijo, zazeva občutek zapuščenosti. Tako Camille Claudel, kot Šakuntala sta postali žrtvi zapuščenosti. Camille je, kot ženska in ustvarjalka ostala zapuščena in izolirana zadnjih 30 let svojega življenja in svojo reaktivacijo doživlja šele 75 let  po svoji smrti, Šakuntala pa je na drugi strani nekako le dočakala priznanje, kot žena, ženska in mati še za časa svojega življenja.

Kiparka Camille Claudel je s svojimi skulpturami reflektirala kompleksna občutja, jih ujemala v mavec, bron in marmor. Eno svojih skulptur je naslovila Šakuntala/Zapuščenost. Ta skulptura, ki izraža občutje njenega razmerja z Rodinom, je postala interes našega gledališkega procesa. Predstava je proces reaktivacije. Dinamika naše kreativne skupine je odraz reaktivacije.

Camille Claude je bila izjemna francoska kiparka, ki je ustvarjala v Parizu na prelomu iz 19. v 20.  stoletje. Bila je učenka, ljubica in sodelavka Augusta Rodina, s katerim sta nam poleg svojih izjemnih del zapustila tudi svojo osebno zgodbo o zaljubljanju, ljubezni in zapuščenosti.

 O Camillinem življenju in njenem prikritem ljubezenskem odnosu z Rodinom pričajo predvsem njuni kipi. Redka ohranjena pismih in druga romaneskna pričevanja so nas vedno znova usmerjali bolj k  njunim skulpturam, ki o tem odnosu govorijo mnogo bolj konkretno, kot vse besede.  V svoje skulpture sta uspela ujeti kompleksna in minljiva občutja o svojem strastnem, plodnem in tudi pogubnem razmerju. Ta občutja še vedno živijo, kot nekakšen opomin ujeta v njune skulpture iz gipsa, brona in marmorja.

 Ujetost, kot občutje, kot srž. Strah, ki hromi in vzbuja grozo, da bo naslednji korak enak prejšnjemu, nezmožnost premika, izstopa, naslednje geste, koraka, celo besede.  Ujetost poznamo tako pri zaljubljanju, kot tudi pri občutju zapuščenosti.

 Šakuntala je mitska zgodba, ki si jo je največji indijski dramatik Kalidasa, okoli leta 300, sposodil iz  Mahabharate in po njej napisal danes najznamenitejšo staroindijsko lirsko epsko dramo.

Po tej Kalidasovi staroindijski drami je Camille Claudel ustvarila skulpturo z naslovom Šakuntala. Zdi se, kot, da si je Camille za svojo skulpturo od Kalidase sposodila strategijo, ki zmore ljubezenske tegobe reflektirati in ubesediti na zelo sočuten način.

Sami smo si teme za svojo gledališko igro prav tako sposodili pri Kalidasovi Šakuntali, delih Camille Claudel in Avgusta Rodina, ter pri nekaterih njunih pismih. S pomočjo teh elementov smo reflektirali naše osebne izkušnje  zaljubljanja, ljubezni in zapuščenosti.

 V procesu vaj smo analizirali naslednje skulpture, ki sta jih ustvarila Camille Claudel  in August Rodin: Danaida, Slovo, Camillina maska, Šakuntala/Zapuščena/Vertumnus in Pomona, Valček, Mala graščakinja/Aurora,  portret Rodina in Mladi Rimljan.

Analiza skulptur skozi akcijo je v nas vzbudila občutja, ki smo jih skozi voden proces koreninili v lastnih izkušnjah. Skulpture so se pretopile, zavzele nove kompozicije, shodile, spregovorile in zdaj v nekakšnem gledališkem ateljeju odigravajo novo zgodbo z naslovom šakuntala 117/Spominjanje ljubezni.

 

Avtorji Ustvarjalna ekipa

Režija Miha Nemec

Dramaturgija  Nejc Valenti

Kostumografija  Bjanka Adžić Ursulov

Scenografija  Miha Nemec

Glasba za Guni In Šruti  Žan Perko

Izvršni producent Žiga Predan

Ustvarjalna ekipa Kaja Lorenci, Urška Taufer, Gregor Luštek, Miha Nemec, Žan Perko,  Nejc Valenti

druge opombe

Avtorica fotografij Urška Boljkovac

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 18. 02. 2019 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Konto in Izven. Izbirna predstava za abonente. Omejeno število sedežev